Prazne nepremičnine povzročajo gospodarsko škodo

Družbena in gospodarska škoda

Večino hiš so ljudje po besedah Richarda Sendija z urbanističnega inštituta takrat gradili z namenom, da bi otroci ostali doma tudi, ko odrastejo in si ustvarijo svojo družino. A realnost je bila drugačna, starši ostajajo sami v prevelikih hišah, ki terjajo vse več popravil in celovito prenovo. »V Sloveniji obstaja ogromno starih enostanovanjskih hiš, ki ne zadovoljujejo niti osnovnih sodobnih standardov, niti bivalnih, niti energetskih, niti arhitekturnih. Zaradi njihove predimenzioniranosti in slabega stanja se jih ne da niti prodati,« ugotavlja Mirjam Maver iz agencije Dom plus nepremičnine.

Če ti »odvečni« stanovanjski prostori samevajo, to po Sendijevih opozorilih pomeni nesmotrno rabo razpoložljivih stanovanjskih kapacitet. Napol prazne nepremičnine povzročajo gospodarsko škodo zaradi nespametne rabe zemljišč, hkrati pa tudi lastniki neracionalno trošijo denar za vzdrževanje slabo izkoriščenih objektov.

Rešitev Sendi vidi v stanovanjski politiki, ki bi lastnikom zagotovila ustrezne in privlačne pogoje za oddajanje odvečnih stanovanjskih prostorov v najem, hkrati pa starejšim ljudem zagotovila druge možnosti bivanja kot alternativo bivanju v preveliki in predragi hiši. Maverjeva predlaga še poenostavitev postopkov za spremembo namembnosti iz enostanovanjske v večstanovanjsko stavbo, zmanjšanje predpisanega števila potrebnih parkirnih prostorov in legalizacijo hiš, ki so jih lastniki iz enostanovanjskih že spremenili v večstanovanjske, a za to niso pridobili vseh potrebnih dovoljenj. »S tem bi prišli do večjega števila novih stanovanj in hkrati izkoristili velik del obstoječega stanovanjskega fonda, ki zdaj neizkoriščen propada,« ocenjuje. Ministrstvo za okolje in prostor bo te predloge, tako so zapisali tudi v sprejeti resoluciji o nacionalnem stanovanjskem programu, preučilo.

Prepuščeni sami sebi

Mandičeva opozarja še, da tudi javnih politik usmerjanja ljudi k racionalnejši zidavi in manj razpršeni poselitvi nimamo. »V davčni politiki ni spodbud za smotrnejšo, energetsko in ekološko primernejšo zidavo, v urbanistični politiki tudi ne za manj razpršeno gradnjo. Prav tako nimamo spodbud v kreditiranju in pri prenovi stanovanj, s čimer bi izboljšali aktualne razmere. Zato to področje ostaja v zasebni sferi, v kateri si ljudje z lastnim denarjem in delom postavljajo hiše po lastnih predstavah,« ugotavlja sociologinja.

Starejši ljudje se sicer iz prevelikih hiš lahko preselijo v domove za ostarele, a ti med njimi niso najbolj priljubljena alternativa. Nekoliko bolj privlačna so po besedah Sendija oskrbovana stanovanja, medtem ko možnosti sobivanja oziroma bivanjske skupnosti za starejše, ki jih tudi predvideva omenjena resolucija, še ni.

Ob težavi prevelikih hiš v Sloveniji hkrati statistični podatki kažejo, da bi nas še bolj morala skrbeti prenaseljena stanovanja. »Naše stanovanjske površine so v povprečju skromne, pri tako imenovanih bivalnih enotah za ljudi z nižjimi dohodki, ki so manjše od stanovanjskih enot, pa se že približujemo patološkemu minimumu osmih kvadratnih metrov na osebo,« opozarja Mandičeva.

V razvitejših državah EU znaša povprečna uporabna površina stanovanja skoraj 39 kvadratnih metrov na osebo, v Sloveniji pa kar tretjino manj. Povprečna slovenska družina oziroma gospodinjstvo torej živi v premajhnem stanovanju v primerjavi z uveljavljenimi standardi v razvitejših evropskih državah.