Normalnost je že zdavnaj zbežala v tujino. Recimo v kakšno skandinavsko državo. In prav v teh državah so se mudili raziskovalni novinarji nacionalke. Ja, prav ste prebrali. Tudi to obstaja na nacionalki. Tam niso iskali sledi za Patriinimi posli, ampak brskali po drobovju zdravstvene opreme. Natančneje, primerjali so cene tam zgoraj in tu spodaj. Pokazali, kje izgubljamo denar v zdravstvu. Dobili smo eno najboljših Tarč v njeni zgodovini. Ni šlo le za blebetanje različnih lunatikov, temveč za številke. Dejstva. Tudi če čisto ne držijo, kot je ves čas poudarjal bivši šef kliničnega centra, je vse skupaj klinična slika. EKG te države. Države, kjer vsakega pri koritih zanima le, kaj bo imel od tega. Kako bo nekaj spravil v svoj žep. Adijo, bolniki, adijo, pacienti, adijo, solidarnost, adijo, čakalne vrste, in adijo, čista vest. Tržna ekonomija zahteva dobičke. Zahteva ekstradobičke. Še več, zahteva provizije, podkupnine in nagrade. Lidija Hren ni nikogar obsodila. Je pa pokazala, da so vsi namakali prste v ta kozarec s sladko marmelado. Saj veste, če lahko, zakaj pa ne.
Sredi tedna se je pojavil tvit s preprostim vprašanjem: kdo pa sploh še podpira zdravniško stavko? Paradoks stavke je na več nivojih, najbolj pa udari že pri osnovni misli: proti komu stavkajo zdravniki? Logično bi bilo, da so nezadovoljni s šefi in direktorji svojih zavodov. Ali pa vsaj s šefom zdravstvene blagajne. Ne, oni stavkajo proti ministrici, vladi in, kar je najbolj absurdno, stavkajo proti svojim kolegom v drugih javnih ustanovah. Proti učiteljem, profesorjem, raziskovalcem, policistom, vojakom, skratka stavkajo proti četrtini zaposlenih. Zdravniki nočejo več biti z njimi v istem košu.
To pa odpira nekaj, kar bi lahko bila poslovna priložnost Slovenije. Inkubator, eksperimentalni poligon in laboratorij za socialno-družbeno-ekonomsko-državne poizkuse. Recimo temu eksperimentu preprosto takole: kako v enaindvajsetem stoletju vzpostaviti kastni sistem. Družba se mora začeti deliti na kaste. V dvomilijonski populaciji se brez škode lahko družbo razdeli na deset kast. V prvi so zdravniki. Logično. Saj se ukvarjajo z najpomembnejšo človeško zgodbo, torej z življenjem in smrtjo. V drugi kasti so sodniki in odvetniki. Zakaj so prav oni v drugi kasti, je vsem jasno. Borijo se za pravičnost. Težave so s tretjo kasto. Naj bodo v njej policisti ali vojaki? Najbolje kar oboji skupaj. Za ovratnik jim dihajo politiki, poslanci, predsedniki, skratka vsi, ki so tako ali drugače ujetniki prvih treh kast. Jok, pri nas niso zdravniki, odvetniki, vojaki in policisti odvisni od politike. Pri nas je politika odvisna od njih. Samo eden skoči pokonci in politika je stisnjena v kot. Se skrije v klet, razpadajo koalicije in spet šibamo na volitve.
V peti kasti bodo vsi, ki se ukvarjajo z izobraževanjem. Naj jim bo. Nihče jih sicer ne ceni, ampak nekako vemo, da bi bilo brez njih težko. V šesti kasti bo dren. Tam bodo vsi, ki skrbijo za socialno državo, se ukvarjajo z robnimi skupinami in ne razumejo tržnega gospodarstva. V sedmi kasti bodo najbolj dragoceni gospodarstveniki in obrtniki. V enem segmentu lahko medse sprejmejo tudi finančnike, bankirje, svetovalce in lobiste. Ti, ki držijo Slovenijo nad gladino, si sicer želijo, da bi bili izvzeti iz kastnega sistema. Vendar, kakor koli se obrnejo, naletijo na državo, sindikate, združenja in sodstvo. Z zdravniki nimajo veliko opraviti, saj nihče od njih ne hodi v javne ustanove. Za njih so rezervirani zasebni sektor, klinike v tujini in nadstandardni tretma. Zato tudi o njihovih nagradah ne razpravljamo.
V osmi kasti so mediji. Ti, ki naj bi bili četrta veja oblasti, se na žalost morajo boriti le za obstanek. Resda kakšen štrli ven in tolče profite, ampak splošna slika je preživeti na požiralniku. Vem, da na nacionalki ne bodo zadovoljni s to kasto na začelju, ampak za njih je pomemben dober občutek. Da se borijo in razkrivajo. Dihajo vsem pred njimi v hrbet in bedijo nad njimi. Resda materialne satisfakcije ne bo, bo pa občutek pomembnosti. Tudi tistih, ki vam uresničujejo sanje ali vam predstavljajo talente. Za deveto in deseto kasto ne bo veliko zanimanja. Naj se kar sami zmenijo, kje bi bili radi. Delavci, pekarci, nezaposleni, invalidi, upokojenci in mladina. Ne samo da na njih nihče ne računa, razen takrat, ko je treba oddati glas, še več, mnogi bi najraje kar zamižali in pozabili na ti dve kasti.
Potencialnim tujim zainteresiranim subjektom, ki bi sodelovali v tem eksperimentu, se lahko ponudi še nekaj nadstandardnih storitev: model provizij, model manipulacij in model zavisti. Najbolj pa bo šel v prodajo model, kako izigrati drugo kasto. Sod(stv)u izbiti dno
