Zgornje vprašanje je toliko bolj na mestu, ker Slovenija zunaj svojih meja velja za državo, ki ima za boj proti korupciji dobro razvit pravni in institucionalni okvir, kot je leta 2014 ugotavljala evropska komisija. V resnici je bilo v minulem desetletju marsikaj narejenega. Potem ko smo leta 2004 sprejeli zakon o preprečevanju korupcije, so sledili državna protikorupcijska strategija, zakon o integriteti in preprečevanju korupcije pa dve zakonski noveli in še kaj. KPK je pod različnimi vodstvi kljub nenehnim političnim pritiskom in nekaterim zdrsom preraščala v upoštevanja vredno ustanovo. Za hip se je celo zazdelo, da njena pravila veljajo tudi za najvplivnejše politike, kar je bil dosežek, ki ga tudi zavrnilne odločitve sodišča v razvpitih primerih Janša in Janković niso mogle omajati. KPK je kljub še vedno prisotnim sistemskim pomanjkljivostim, zaradi katerih je pred iztekom mandata odstopil senat pod vodstvom Klemenčiča, vendarle postala trn v politični peti, okoli katerega se je začelo vidno gnojiti. A to je bila tudi napoved njenega konca.
Napočil je čas za »navdušenega šahista in lovca«, malo znanega odvetnika iz Hodoša Borisa Štefaneca. Nekdanji partijski sekretar in član Jankovićeve PS je bil natančno tisto, kar je ustrezalo politiki s protikorupcijsko figo v žepu. Omadeževan od samega začetka, predvidljivo nezmožen voditi tako občutljiv in zahteven posel, je bil tako rekoč obsojen na neuspeh. Zakaj je to pomembno vedeti? Zato, da razumemo, da ključni razlog, da je KPK v svoji prosto lebdeči »neodvisnosti« postala karikatura same sebe, zaradi česar so zaskrbljenost nad njenim »delovanjem in položajem« letos izrazili tudi v OECD, niso bili ne sedanja zakonodaja, ki ne ureja razrešitve predsednika, ne porušeni odnosi v senatu ali osebnostne lastnosti predsednika.
Ključni razlog je odnos esteblišmenta s predsednikom države na čelu do te institucije. Če bi Štefanečevo razsuvanje KPK res koga motilo, bi ga lahko že pred časom odstavili. Težko je namreč verjeti, da ob vseh aferah, ki so odmevale v javnosti – na primer, ko je dovolil uslužbenki KPK, da postane članica kadrovske komisije SDH, ki jo nadzoruje prav KPK, ali ko ni sprožil preiskave ob kraji uslužbenke – ni nikoli kršil zakonov ali ustave, zaradi česar bi ga lahko predsednik Pahor na predlog DZ zakonito odstavil.
Prav zato je treba rešitve, ki jih v ta namen predlaga minister Klemenčič, jemati s pridržki. Ne zato, ker bi bile same po sebi nujno slabe. Zaostrena merila osebnostne primernosti, po vzoru meril, ki veljajo za tožilce in sodnike, so lahko dobrodošel vzvod za izbiro ustrezn(ejš)ih kandidatov. Prav tako možnost, da postopek razrešitve vodstva KPK poleg predsednika države sproži skupina poslancev. Tisto, kar nas lahko upravičeno skrbi, je, da vsi ti vzvodi delujejo v družbi z zadostno politično kulturo, v kateri je korupcija dejanska in ne deklarativna sramota. Sicer lahko dobimo zgolj nove zakonske možnosti za politično nevtraliziranje »preučinkovitih« vodstev KPK.
Ni posebne razlike med tem, ali inštaliraš neustrezno vodstvo in ga nato zaradi forme neodvisnosti nočeš zamenjati. Ali pa poskrbiš, da ustrezno vodstvo zaradi političnih pritiskov strank, ki jih novi postopek razrešitve olajšuje, ne more uspešno delati.
