Naš najslavnejši poet s hudomušnimi brki Milan Dekleva je pred slabim mesecem dopolnil sedemdeset let. Doslej je prejel že vse najpomembnejše literarne nagrade, denimo Jenkovo za pesniško zbirko Odjedanje božjega (1988), Rožančevo za zbirko esejev Gnezda in katedrale (1997), Veronikino za zbirki V živi zob (2003) in Audrey Hepburn, slišiš metlo budističnega učenca? (2008). Leta 2006 je z romanom Zmagoslavje podgan pohopsal še kresnika, istega leta naposled še Prešernovo nagrado za življenjsko delo na področju literarne umetnosti.
Zapisan tudi glasbi
Ker je bila mati pianistka, oče pa ljubiteljski slikar, mlademu Deklevi ni bilo treba daleč za srečanje z umetnostjo. Čeprav je pesmi pisal že pri trinajstih, je najprej poskusil študij elektronike, a si je na srečo ljubiteljev književnosti hitro premislil in se na oddelku za primerjalno književnost filozofske fakultete zapisal literaturi, del srca pa je že takrat namenil tudi klavirju oziroma glasbi; znano je, da je bil v sedemdesetih član kultne zasedbe Salamander, v kateri so igrali Lado Jakša, Tomaž Pengov, Jerko Novak in nekateri drugi. Zgodaj je bil prepoznaven že kot sodelavec Študentskega kulturnega centra, sourednik študentske Tribune in Radia Študent, pozneje del kulturnega uredništva Dnevnikove časopisne hiše. Naposled je do upokojitve deloval kot urednik otroškega in mladinskega programa RTV Slovenija.
Igra molka
Njegov pesniški prvenec Mushi mushi (1971) velja za prvo zbirko haiku poezije pri nas. Avtor se je v njej že spogledoval z vzhodnjaško filozofijo in začel hoditi po poti predstavnikov slovenskega pesniškega modernizma in postmodernizma. Vselej je rad raziskoval metaforo (Nagovarjanja, 1979) in jezikovne ter glasovne invencije, v humanistični maniri se je vsakič znova vračal k temeljem evropskega in vzhodnjaškega mišljenja in človekovega bivanja (Preseženi človek, 1992). Sicer pa je v odstiranju prostora za pesmi preizkušal različne forme, od preprostih izrekov do sonetov (Šepavi soneti, 1995) in pesnitev (Jezikava rapsodija / Improvizacije na neznano temo, 1996). Vselej je pisal nekako med vrsticami notnega gradiva glasbe in nikoli brez humorja (Kvantaški stihi, 1994), četudi včasih trpkega, in erotičnih preigravanj (Izganjalci smisla, 2012). Njegova poezija je zbrana v dveh knjigah z naslovom Uglaševanje molka iz leta 2013.
»Poezija je izbris subjekta v svetu, proza je izris subjekta v svetu. Poezija govori o kozmični celovitosti v stapljanju časa, proza o postopni gradnji univerzuma, ki rase skozi spoznanja, dejanja in doživetja posameznika,« pomenljivo meni Dekleva. Več kot dvajsetim zbirkam poezije je tako dodal še zbirke esejev in kratke proze ter romane, ki jih zaznamujejo lirični drobci. Pred desetletjem so Pimlico (1998), zgodbo o srečevanju in ločevanju na življenjskih postajah, brali že maturantje, z nekoliko prirejeno biografijo o dramatiku Slavku Grumu je v Zmagoslavju podgan očaral žirijo za kresnika. Tudi v delu Benetke, zadnjič (2014) se je za lik junakinje, pianistke Nataše, navdihoval pri resnični osebi, sestri Srečka Kosovela, v zadnji roman Telo iz črk (2015) pa je prelil življenjsko zgodbo Alme M. Karlin. K temu je treba dodati še njegovo obsežno prevajalsko delo iz angleščine in italijanščine in neizmerno občutljivo ustvarjanje za otroke.
Zdržati do vrha
»Če se ozremo na vračajoče se premene zgodovine, se pokaže, da dobi poezija nenavadno moč v vseh kriznih trenutkih, takrat, ko se človeku zamajejo temelji eksistence in obvisi v praznini,« pravi pesnik, ki vidi edino možnost upora v osebnem angažmaju, pesnik, za katerega je vsaka pesem boj za pesem. Zdi se, da mu je blizu človekova bližina, njegova poezija je polna občutljivosti za svet in sočloveka, posameznikovo svobodo razume kot odgovornost do drugega. »Tako je tudi v pesmi, v kateri si nadeneš neko formalno uzdo in mora priti do izbruha svobode.«
Nemara tudi zato po več kot petih desetletjih literarnega ustvarjanja vztraja pri prvi literarni ljubezni, pisanju poezije, nedavno je namreč izšla še njegova najnovejša zbirka In Darwinu zadrhti roka. V njej raziskuje skrivnostnost sveta skozi podobo zgolj na videz neznatnega in šibkega hrošča, ki biva osvobojen človeških patologij, kot je obupno zanašanje predvsem na racio. Nič čudnega, da skozi topel humor zapiše: Zate vem, da se boš pregrizel do vrha, hrošček. Saj si agnostik.
