Že res, da si statistiko vse prevečkrat lahko razlaga vsak po svoje in jo prikaže tako, da vodo spelje na svoj mlin. Podatki o gospodarskih kazalcih in različne razlage različnih politikov o tem, kaj kažejo ali kako so kazali v času njihovega vladanja, so pri nas morda še najočitnejši primer. Zato ne čudi, da se je statistike oprijelo mnenje, da je No, saj veste, tista oseba na črko k, ki bi se ji lepše reklo prodajalka ljubezni. Toda statistika in njeni podatki so velikokrat tudi popolnoma nezavajajoči, boleče resnični, kruti. Ko jo povežemo s poškodbami pešcev poleg omenjenih 80 odstotkov tudi v primeru, ko govorimo, da je kar 22 odstotkov vseh smrtnih žrtev na cestah Evropske unije pešcev, da so ti najbolj ogroženi na cestah v naseljih (70 odstotkov vseh nesreč s smrtnim izidom pešca se zgodi tam), da so v vlogi pešcev še bolj kot sicer v prometu ogroženi ženske in starejši In še bi lahko naštevali. Predvsem pa je skrb vzbujajoč in sam zase zgovoren statističen podatek, ki pravi, da se je v zadnjih letih, konkretno v petih od leta 2010, do kamor sežejo zadnji povsem uradni podatki, število smrtnih žrtev med pešci v EU zmanjševalo precej počasneje od smrtnih žrtev prometu v celoti. Če za slednje velja, da je v petih letih padlo za 18 odstotkov, je pri pešcih padlo le za 11. In tega statističnega podatka si pač ne gre razlagati po svoje, se ga ne da obračati ali delati kakršnih koli drugačnih sklepov kot le enega: da je za varnost pešcev treba storiti več.

A na tem mestu se malce oddaljimo od statistike. Jasno in glasno je namreč treba povedati, da lahko človek kot pešec za svojo varnost še vedno v prvi vrsti največ naredi sam. Že zato, ker smo kot pešci precej šibkejši, smo namreč primorani večkrat razmišljati še namesto nekaterih voznikov in predvideti nekatere njihove (ne)predvidljive poteze. Sicer je na žalost res, da vse prevečkrat sami od sebe kot pešci vseeno nismo odvisni, smo pa zagotovo večkrat, kot bi si želeli priznati. Ne nazadnje to hitro potrdi že malce podrobnejše opazovanje prometa. Kdor ne verjame, naj le pomisli, kolikokrat je v zadnjem času stekel čez prehod pri rdeči luči, kolikokrat je stopil na označen prehod ali kar tako na cesto s telefonom v roki in zatopljen v pogovor sploh ni pogledal levo in desno, kolikokrat je pri takšnem prekršku zalotil drugega pešca. Sam in številni drugi, ki sem jih povprašal o tem, takšne prekrške namreč v naseljih opazijo precej pogosteje kot sicer bolj izpostavljene vozniške napake. Navsezadnje pa temu (spet) prikima tudi statistika, saj je med smrtnimi žrtvami v prometnih nesrečah pri pešcih na naših cestah letos močno poskočilo predvsem število tistih, ki so nesrečo tudi povzročili.