Pri tem ni imela v mislih samo desničarskih medijev tipa Fox TV, ki jih spremljajo republikanski volilci, ampak tudi tiste, ki so jasno demokratsko profilirani. Tudi ti so dajali Trumpu toliko brezplačnega prostora, da je za kampanjo porabil pol manj denarja kot Clintonova. Strategija teh medijev je bila dvojna: pokazati, kako sporen kandidat je Trump, hkrati pa z njim lepo zaslužiti, saj so njegove vulgarnosti in sovražni govor pritegnili zelo široko občinstvo. In ravno ta dvojnost je tisti makiavelistični dejavnik, ki je medijem imanenten: kazali bomo enake svinjarije kot desničarski mediji, a seveda z ustreznimi kritičnimi komentarji, ker moramo paziti na gledanost, branost. Trump jih je torej ujel prav na točki, ki jo sam uteleša: za denar so bili pripravljeni narediti vse, požreti vse svoje novinarske kodekse, programske usmeritve, pravila o politični korektnosti, o presoji družbene škodljivosti, o sejanju rasizma, ksenofobije, mizoginije itn. itn. V naivni ali zlagani veri, da s tem informirajo in celo prosvetljujejo, so kazali povzpetnika, ki je nagovarjal najnižje strasti v ljudeh, ki, tako kot po vsem svetu tudi v ZDA, živijo v vse večji negotovosti pokopanih sanj o splošnem družbenem napredku in varnosti, in jim malal sovražnika v podobi »latinosov«, muslimanov, emancipiranih žensk, natančno v točkah, ki utelešajo civilizacijske dosežke: rasna, spolna, verska enakost.

Res je, kazali so ga kritično. In pri tem pozabili, da živimo v stoletju, v katerem je vsak medijski nastop, še tako negativen, dober. Boljši od nobenega. Da anonimneži z eno resničnostno oddajo postanejo »nekdo«, ne zato, ker bi kaj znali, ker bi bili česa vešči ali bi v življenju že kaj pametnega naredili (temu so različna TV-tekmovanja služila nekoč), ampak zgolj zato, ker so se za slavo/denar pripravljeni razgaljati in nebrzdano razkazovati svoj »pravi« jaz, ta domnevno osvobojeni jaz, ki si v teh svobodnih časih končno upa biti, kar je. Dol s kulturo in njenimi omejitvami, vsak naj »sproščeno« počne in pove, kar mu prdne v glavo – in to je dovolj za slavo. In nihče jim dovolj glasno ne pove, da je »biti, kar si« izmišljija lažnih psihologov v službi marketinga, da »avtentični« jaz ne obstaja, ker smo skupek neštetih (ne)povezanih družinskih, družbenih, političnih in ekonomskih odtisov in relacij, ki nas mozaično določajo in znotraj katerih moramo nenehno vzpostavljati »sliko«, ki ni zacementirana od rojstva do smrti, ampak spremenljiva in odvisna od starosti in spremenljivih osebnih, socialnih in političnih okoliščin. Braniti svoj »pravi jaz«, ki ga propagirajo trg in elektronski mediji, je popolna neumnost, razen če nočemo vse življenje kazati riti in se čuditi, da se nam nihče več ne smeji.

In to je 21. stoletje: mediji so sleherniku ponudili planetarno gladiatorsko areno in množici gledalske sedeže v njej, vsem skupaj pa so zamolčali, koliko z njihovim narcisizmom oziroma voajerizmom zaslužijo. Oni, politiki in korporacije. V tej areni je dovoljeno skoraj vse, tudi najbolj surovo pljuvanje, in bodimo prepričani, da bi v resničnostnem šovu, ki bi dovolil umor, tako kot so ga v starem Rimu, hotelo sodelovati na stotisoče prostovoljcev (ne sužnjev, kot v Rimu), po gledanosti pa bi dosegel absolutni svetovni rekord. (Najprej bi ga seveda kazali na internetu, potem bi se odzvali manjši mediji in stestirali reakcije, nato pa bi ga predvajali največji. Ker pač morajo slediti dogajanju, temu, o čemer vsi govorijo, o čemer poročajo vsi drugi mediji, bi pojasnili.)

Situacija je paradoksalna: če se mediji odrečejo promociji škodljivcev, ki uničujejo družbeno tkivo, to zmanjšuje njihov domet in ogroža lastnikove zaslužke. Če podležejo »trgu«, ki ni od boga dan, ampak ga sami v veliki meri sokreirajo, če torej ugodijo želji ljudi po škandalu, četudi zgolj zato, da bi se potem zgražali in škodljivce kritizirali, pa jim na ta način pomagajo doseči cilj.

In tukaj smo seveda končno pri internetu, ki ravno s svojo neizmerno močjo širjenja sporočil diktira življenje klasičnih medijev: najprej je obetal več informacij, več vedenja, več komuniciranja in izmenjave, skratka boljši, bolj demokratičen svet, nato pa se je sprevrgel v gospostvo najglasnejšega, tehnološko najbolj spretnega, najbolj brezobzirnega, čudaškega ali zabavljaškega. Ljudje vse večji del svojih življenj odstopajo internetnim ponaredkom življenja, kjer si upam, kjer sem frajer, kjer si vzamem, kjer pohodim. Ko potem stopijo na resnično, ne virtualno ulico, kjer ni nič tako, kot bi hoteli, primejo za pištolo. Volijo Trumpa.