Kar 45-odstotne uvozne carine naj bi ameriška podjetja prisilile v selitev proizvodnje nazaj domov. Gre za tako imenovani »reshoring«, ki je v času po krizi tako med ekonomskimi raziskovalci kot med politiki in gospodarstveniki deležen precejšnje pozornosti. Nekatera podjetja so proizvodnjo namreč resnično začela vračati s Kitajske v ZDA. Po ocenah ameriške organizacije Reshoring Initiative se je v zadnjih desetih letih v ZDA vrnilo okoli 250.000 delovnih mest v predelovalni industriji.
Številka je glede na pozornost, ki je je deležen »reshoring«, sicer skromna. Če je bilo še leta 2000 v ZDA v predelovalnih dejavnostih zaposlenih 17,3 milijona ljudi, jih je bilo leta 2010 le še 11,5 milijona. Večina delovnih mest je izginila še pred izbruhom finančne krize leta 2008, a mnenja raziskovalcev o razlogih za izginjanje delovnih mest niso povsem enotna. Mnogi deindustrializacijo ZDA pripisujejo vzponu Kitajske in drugih razvijajočih se držav ter trgovini; ne gre spregledati dejstva, da je izginjanje delovnih mest v ZDA sovpadalo z razmahom predelovalne industrije na Kitajskem in povečanim uvozom iz te države. Večdesetkrat cenejša delovna sila je bila pri tem ključen dejavnik.
Spet drugi razloge vidijo tudi ali pa predvsem v tehnološkem napredku, zaradi katerega postaja proizvodnja vse bolj avtomatizirana. Ne gre namreč spregledati niti dejstva, da zaposlovanje v predelovalni industriji upada tudi globalno in v zadnjem obdobju tudi na Kitajskem.
Izgubljena generacija
Mnogi tako govorijo o izgubljeni generaciji, ki je računala na nizko zahtevna dela v predelovalni industriji. Industrija, ki se v zadnjih letih vrača v ZDA, pa nasprotno zahteva specialna znanja, ki jih ta generacija nima. Tudi če bi Trump torej uvedel visoke carine na uvoz s Kitajske in iz Mehike, to ne bi prineslo zaposlitve tistemu jeznemu belemu ameriškemu moškemu, ki v Trumpu vidi rešitelja.
Razprava o vračanju predelovalnih delovnih mest nazaj v razvite države ni omejena zgolj na ZDA, ampak je živahna tudi v Veliki Britaniji, nekoliko manj v Evropi. Glavni razlog za to je dejstvo, da so največ delovnih mest v predelovalni industriji v zadnjem desetletju in pol izgubile prav ZDA. Ko so nekatera največja ameriška podjetja, kot so Ford, General Motors, General Electric, Caterpillar, Boeing in druga, v ZDA iz tujine v zadnjih letih preselila na tisoče delovnih mest, je med zagovorniki ideje o renesansi ameriške predelovalne industrije završalo od navdušenja.
O reindustrializaciji države je spregovoril sam predsednik Barack Obama. V začetku svojega drugega mandata na čelu države je vpeljal poseben program spodbud, namenjen prav vračanju in odpiranju novih delovnih mest v predelovalni industriji na domačih tleh. Bela hiša je celo pripravila poročilo o trendu vračanja predelovalnih delovnih mest in v njem ugotavljala, da ima država velik potencial za to, da v prihodnjih nekaj letih postane ena najbolj privlačnih lokacij za investicije v predelovalno industrijo. In to predvsem zaradi povečevanja konkurenčnosti v stroških na enoto proizvoda, tehnološkega razvoja in izobražene delovne sile. To dokazuje, da Trump ni edini, ki stavi na reindustrializacijo Amerike. Le da je on pripravljen – vsaj v predvolilni kampanji je bil – poskusiti ta cilj doseči tudi s precej drastičnimi ukrepi.
Ključno vprašanje seveda je, ali je to sploh mogoče, za kakšno ceno in kakšna delovna mesta se v ZDA in druge razvite države vračajo. Dolgoročni podatki o delovnih mestih v predelovalni industriji kažejo, da so od šestdesetih do devetdesetih let prejšnjega stoletja ameriška predelovalna podjetja delo zagotavljala okoli 18 milijonom Američanom. Številka se ni bistveno spreminjala niti s krizami; toliko delovnih mest, kot so podjetja med krizami ukinila, so jih z okrevanjem gospodarstva tudi znova odprla. Se je pa ves ta čas delež zaposlenih med vsemi zaposlenimi vztrajno nižal na račun zaposlovanja v storitvenem sektorju, kar je trend malodane v vseh razvitih državah.
Na prehodu v novo tisočletje pa se je zaposlenost v predelovalnih dejavnostih začela skokovito manjšati. Po ugotovitvah znanega ameriškega ekonomista Darona Acemogluja in njegovih sodelavcev so ZDA zaradi neposredne uvozne konkurenčnosti Kitajske med leti 1999 in 2011 izgubile okoli 560.000 delovnih mest v predelovalni industriji, še okoli 400.000 v povezanih industrijah, v celotnem gospodarstvu pa med dvema in 2,4 milijona delovnih mest.
»Reshoring« je za zdaj precej slabo raziskan pojav, zato je zanesljive podatke precej težko dobiti. Tudi zato je najbrž med zagovorniki preporoda ameriške predelovalne industrije veliko takšnih, ki napovedujejo nova zlata leta. V Boston Consulting Group so pred časom izdelali napoved, ki je po optimizmu zlepa ne more prekositi nobena druga. Z morebitno izjemo napovedi novega predsednika Trumpa. Po njihovih ugotovitvah bi se v ZDA do leta 2020 lahko vrnilo kar 2,5 milijona delovnih mest, še enkrat toliko pa naj bi jih prinesle investicije v povezane storitve, in to predvsem zaradi vse manjše cenovne konkurenčnosti Kitajske. Skratka, ZDA bi tako obnovile skoraj polovico delovnih mest v predelovalni industriji, ki so jih izgubile v tem tisočletju.
Podobno optimistični so tudi v neprofitni organizaciji Reshoring Initiative, ki jo je ustanovil predstavnik tretje generacije družine industrijskih delavcev Harry Moser. V iniciativi ocenjujejo, da je leta 2014 za ameriško predelovalno industrijo nastopila prelomnica – delovna mesta, ki so nastala zaradi vračanja proizvodnje iz tujine in zaradi novih investicij, naj bi prvič v zgodovini presegla število v tujino preseljenih delovnih mest. »Reshoring« naj bi torej že premagal »offshoring«.
Da gre bolj kot za resno oceno za nostalgično željo po vračanju v preteklost, dokazujejo že podatki za zadnjih pet let, ki ocene v ničemer ne potrjujejo. Res je, da veliko ameriških podjetij razmišlja o selitvi proizvodnje nazaj na domača tla – v napovedi Boston Consulting Group je takih kar polovica anketiranih – a pri razmišljanju se je selitev večinoma tudi ustavila.
Drugi raziskovalci so precej bolj skeptični. Eno obsežnejših analiz so letos pripravili v Organizaciji za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD), kjer ugotavljajo, da se iz razvitih držav v razvijajoče se še vedno seli več delovnih mest, kot pa se jih seli v obratni smeri. Čeprav je slednji pojav v porastu.
Poglejmo si na primer Nemčijo, ki je med razvitimi državami ena bolj industrializiranih in tudi veliko stavi na predelovalno industrijo. Podatki kažejo, da okoli dva odstotka vseh nemških predelovalnih podjetij v zadnjem obdobju vrača proizvodnjo v Nemčijo, vendar ta odstotek upada. Upada sicer tudi število podjetij, ki proizvodnjo selijo v tujino, vendar je to še vedno štirikrat večje od števila podjetij, ki proizvodnjo vračajo domov. Zadnji podatki za skupino evropskih držav, med katerimi je tudi Slovenija, kažejo, da je razmerje med podjetji, ki vračajo proizvodnjo, in tistimi, ki jo selijo v tujino, najmanj ena proti tri. Smo torej daleč od trenda vračanja predelovalne industrije v razvite države.
Ena pomembnejših ugotovitev raziskovalcev tega fenomena je, da vračanje proizvodnje v domačo državo ne pomeni nujno nastajanja novih delovnih mest. Čeprav so ameriške multinacionalke v zadnjih letih povečale investicije na domačih tleh, se to ni pokazalo v večjem številu delovnih mest v predelovalni industriji. Če že, jim je uspelo ustaviti padanje zaposlenosti. Empirija tudi bolj podpira tezo, da ameriška podjetja proizvodnjo selijo v bližnje države, predvsem v Mehiko, ne pa v ZDA. Uvoz iz Mehike, namenjen končni potrošnji v ZDA, se je med letoma 2005 in 2014 povečal kar za 50 odstotkov.
Razloge za to, da vračanju proizvodnje ne sledi nujno tudi več delovnih mest, gre iskati v nekaj preprostih stavkih, ki jih je v svoji zadnji kolumni »Kaj ameriška ekonomija potrebuje od Trumpa?« za Project Syndicate zapisal nobelovec Joseph E. Stiglitz: »Zgodovina je pomembna: Kitajska in Indija sta danes integrirani v globalno ekonomijo. Poleg tega tehnologija napreduje s takšno hitrostjo, da število delovnih mest v svetovni predelovalni industriji upada. To pomeni, da Trump ne more na noben način v ZDA vrniti zaznavnega števila dobro plačanih delovnih mest v predelovalni industriji. Lahko vrne tehnološko visoko razvito predelovalno industrijo, vendar bo to pomenilo manj delovnih mest. In seveda lahko pripelje nazaj delovna mesta, vendar to ne bodo dobro plačana delovna mesta iz petdesetih let prejšnjega stoletja.«
Kaj se v resnici dogaja?
Tisti, ki so glasovali za Trumpa in njegovo obljubo, da jim bo vrnil izgubljena delovna mesta, najbrž ne želijo slišati napovedi, da se ta delovna mesta v ZDA ne bodo več vrnila. Podatki govorijo sami zase. Ne le da predelovalna industrija v ZDA bistveno ne okreva – od leta 2010 do sredine letošnjega leta se je zaposlenost v tem sektorju po podatkih ameriškega statističnega urada povečala komaj za okoli 800.000 delovnih mest – temveč je bolj kot vračanje proizvodnje s Kitajske in drugih držav v razvoju v ZDA še vedno aktualna selitev proizvodnje iz razvitih v manj razvite države.
Poleg tega Kitajska, preostala razvijajoča se Azija in deli Južne Amerike že zdavnaj niso več zanimivi le zaradi nizkih stroškov delovne sile, ampak tudi zaradi rasti domačega trga in kakovosti. Kitajski visokotehnološki izdelki in torej tudi visoko izobražena delovna sila niso več redek pojav. Prav tako multinacionalkam ni ušlo, da bo na Kitajskem v prihodnjih desetletjih eden najhitreje rastočih srednjih razredov na svetu.
Na pensilvanski univerzi Wharton so z namenom, da bi razgnali meglo, ki obkroža pojav, imenovan »reshoring«, lani začrtali poseben raziskovalni projekt, za katerega upajo, da se bo razvil v globalen in dolgoleten projekt. Vodja projekta, profesor Morris Cohen, je v eni svojih predstavitev prvih rezultatov raziskovalnega projekta izpostavil, da ni mogoče govoriti o enosmernem toku, ampak da se v globalnih dobavnih verigah dogaja izjemno veliko prestrukturiranje. Procesi so tako kompleksni, da se lahko eno podjetje hkrati odloči, da bo del proizvodnje preselilo na Kitajsko, del pa vrnilo v ZDA. »Napovedi, da se bodo delovna mesta zdaj na veliko vračala v razvite države, da gre za cunami, niso resnične. Res je, da se to dogaja v nekaterih panogah in nekaterih podjetjih, a ti dogodki so daleč od trenda,« opozarja Cohen.
Ena pomembnejših prednosti podatkov, ki so jih zbrali Cohenovi raziskovalci, je, da podjetij niso spraševali o njihovih načrtih, kot na primer Boston Consulting Group, ampak so jih zanimale že uresničene odločitve. Presenetilo jih je predvsem to, da so podjetja sprejemala odločitve o selitvi proizvodnje, ki so bile sprva videti kot nasprotujoče si. Zakaj bi namreč podjetje hkrati selilo proizvodnjo na Kitajsko in s Kitajske nazaj domov?
»V času globalnih dobavnih verig nas to ne sme več presenečati,« pravi Cohen in dodaja, da Kitajska že zdavnaj ni več zanimiva zgolj zaradi nižjih stroškov dela in da tudi kitajska podjetja že selijo proizvodnjo v cenejše države. Mnoga kapitalsko intenzivna podjetja selijo proizvodnjo na Kitajsko, kar je bilo še pred nekaj leti povsem nepredstavljivo.
Eden medijsko in politično odmevnejših primerov vračanja delovnih mest v ZDA je bil zagotovo primer General Electric. Multinacionalka je sprva napovedala, da bo v tujino preselila enega svojih obratov za izdelavo bele tehnike, a si je nazadnje premislila in namesto selitve napovedala, da bo v obrat vložila dodatno milijardo dolarjev in dodatno zaposlovala. Izkazalo se je, da je to lažje napovedati kot izpeljati. Ugotovili so, da je v ZDA zelo težko najti kvalificirane delavce za tovrstno delo, poleg tega pa ameriški delavci ne želijo več delati v tovarnah. Po nekaj dneh dela so dali odpoved. Poleg tega so General Electric močno tepli višji stroški dela.
Precejšnje medijske in politične pozornosti je bil deležen tudi Apple, ki je napovedal, da bo v ZDA vrnil del proizvodnje računalnikov. A tudi tu je šlo bolj za marketinško potezo kot za vračanje domov; Apple še vedno veliko večino svojih izdelkov izdela zunaj ZDA.
Kaj ostane ZDA in preostalemu razvitemu svetu?
Vse torej kaže, da številke in dejansko dogajanje v globaliziranem gospodarstvu ne govorijo v prid predvolilnim obljubam novega ameriškega predsednika. Pri čemer se negativnih posledic morebitne trgovinske vojne med ZDA in Kitajsko ter med ZDA in Mehiko, ki bi sledila uvedbi v volilni kampanji omenjanih carin, niti nismo dotaknili. Če si je težko predstavljati, da bi Trump omenjane carine dejansko uvedel, si je še težje predstavljati, da bi ciljni državi ob tem gledali vstran.
V OECD opozarjajo, da bi lahko nekaj posameznih primerov uspešnega vračanja predelovalnih delovnih mest v domače države porodilo zelo visoka in v nekaterih primerih nerealna pričakovanja. Zagotovo v razvitih državah ne moremo pričakovati, da se bodo vrnila delovna mesta v delovno intenzivnih panogah. Ta se selijo s Kitajske v še cenejše države. Večina razvitih držav se že dlje časa sooča z vztrajnim krčenjem števila delovnih mest v predelovalni industriji in ni mogoče pričakovati, da se bo trend obrnil. Edina priložnost, ki jo za ameriško predelovalno industrijo vidi Acemoglu, so vlaganja v visoko tehnologijo, ki pa zahteva visoko izobraženo delovno silo.
Za generacijo, ki je izgubila delovna mesta za tekočimi trakovi v zadnjih dveh desetletjih, to ni dobra novica. Raziskave mobilnosti ameriških nizko izobraženih delavcev namreč kažejo, da slednji ob izgubi službe pogosto dobijo novo službo v podjetju, ki je prav tako močno izpostavljeno konkurenci cenejših delovnih mest v tujini, ali pa se ne zaposlijo več. Prekvalifikacije in nadaljevanje izobraževanja niso pogost odgovor.
Hkrati pa avtomatizacija in robotizacija pomenita manj delovnih mest. Delovna mesta tako, poenostavljeno povedano, dobivajo roboti ali pa visoko izobraženi posamezniki, ne pa razočarani beli ameriški moški, ki so v zadnjih dveh desetletjih izgubili bitko s cenejšo azijsko delovno silo.
