Ja, nikakršnega dvoma ni bilo, bil je prav on, s tistimi okroglimi očali na okrogli glavi. Niti najmanjši dvom pa ni ostal po tem, ko se je – za vsak primer – spodaj na ekranu pojavil napis »Dr. Anton Korošec, notranji minister Kraljevine Jugoslavije«.
Prestrašeno sem se ozrl okoli sebe, a v sobi ni bilo nikogar. Samo jaz in stari Korošec, predsednik Slovenske ljudske stranke in nekdanji premier vlade Kraljevine SHS, trenutni policijski minister v vladi Milana Stojadinovića. Na televiziji pa si stari Korošec sname okrogla očala in zbranim novinarjem pojasnjuje, da bi dobri odnosi Adolfa Hitlerja z Josifom Visarionovičem Stalinom lahko pripomogli k rešitvi sedanje krize v svetu.
»Ni razloga za posebno zaskrbljenost zaradi Hitlerjeve zmage na nemških volitvah in prevzema oblasti po smrti predsednika Von Hindenburga,« je pomirjal jugoslovansko javnost minister Korošec. »Dobra je napoved, da bo Hitler poskušal vzpostaviti dialog z Rusijo, saj brez sodelovanja Berlina in Moskve ni mogoče rešiti niti enega mednarodnega vprašanja. Sicer pa vidimo, kaj se dogaja v Španiji.«
Natanko tako – torej zelo natančno, kot novico v televizijskem dnevniku – si namreč lahko zamislim pomanjkanje razlogov za posebno zaskrbljenost ob političnem vrenju na razvalinah weimarske Nemčije pred osemdesetimi leti, nekje petintridesetega, šestintridesetega, ko so vse te razloge do zadnjega odstranili z bistrostjo evropskih sil, pogojeno s strašnim izkustvom velike vojne – kot so v tem času imenovali prvo svetovno vojno – temperamentnega in nenavadnega novega nemškega kanclerja pa po meščanskih salonih doživljali kot svežo politično kri.
O seveda, tedaj je bil firer dobrodošla zaušnica okostenelim družbenim elitam, mainstream medijem in kompromitiranemu političnemu establišmentu, histerični populist, ki Nemcem morda govori tisto, kar hočejo slišati, a ki bo zagnal nemško gospodarstvo in pokazal smer za izhod iz velike depresije. Hitlerjev objestni rasizem in antisemitizem sta se zdela tedanji Evropi najmanjši problem: ne nazadnje je sam Anton Korošec samo nekaj let pozneje kot minister za šolstvo osebno podpisal prve protijudovske zakone v Kraljevini Jugoslaviji.
Kako se je deset let pozneje vse končalo, nam je razmeroma dobro znano. Demokratični mehanizmi, ki jih je zahodni svet prevzel, razvil in izpopolnil po drugi svetovni vojni – kot licenca na koncu prodani in izvoženi od vzhodne Evrope do severne Afrike – bi morali biti varovalka, ki bi svet v prihodnosti zavarovala ravno pred pojavom kakega novega Hitlerja. Osemdeset let ni veliko časa, a izkazalo se je, da je to povsem dovolj, da se pozabi, da je bil tudi originalni Hitler proizvod te iste zahodne, torej demokratične in kapitalistične kulture, istega družbenega, političnega in ekonomskega establišmenta, ki se iz prejšnje vojne ni naučil nič.
Danes, ko gledamo na televiziji dnevnik iz petintridesetega ali šestintridesetega in ministra Korošca, kako nas pomirja s Hitlerjevimi dobrimi odnosi z Moskvo, že naslednjega dne pa tistega iz leta 1939, ko Nemčija in Rusija zares podpišeta zgodovinski pakt Ribbentrop-Molotov – ne nazadnje, če bi tisto leto podeljevali Nobelovo nagrado za mir, bi bila po današnjih kriterijih Hitler in Stalin na stavnicah prepričljiva favorita – postaja vse bolj jasno: četudi Donald Trump – histerični populist, ki ga je naplavila svetovna gospodarska, politična in vse druge krize – res ni Hitler naše dobe, zakaj, za božjo voljo, mislimo, da bo videti še kako drugače? Zakaj Hitlerja previdno čakamo na govorniškem odru pred spektakularno parado z baklami in kljukastimi križi?
Kaj pa če ima on danes kičasti zlati penthouse na Peti aveniji in lastni resničnostni šov ter oranžno barvo las, obenem pa ščipa manekenke na partyjih in piše kretenske komentarje na twitterju? Kaj če oranžnih las Adolfa Hitlerja ne vidimo samo zato, ker je slika na televiziji črno-bela?
Kakršni časi, takšen Hitler: ne samo da nisem prepričan, da bi zakompleksani, zafrustrirani psihopat z značilno frizuro, če bi se rodil sedemdeset ali osemdeset let pozneje, danes pisal bedaste programske knjige in po münchenskih pivnicah izdeloval načrt, da zavlada vsemu svetu, ampak sem – ravno nasprotno – precej prepričan, da bi imel kičast apartma in lastni resničnostni šov, da bi ščipal manekenke po partyjih in pisal kretenske komentarje na twitterju.
Hitler ne bi bil in ne bo enak kot petintridesetega. Enaki bodo samo njegovi vzroki in razlogi: svetovna kriza požrešnega kapitalizma, kriza demokratičnih mehanizmov in nezaupanje družbe v etablirane družbene elite, institucije in medije.
In neumna, naivna vera, da ni razlogov za posebno zaskrbljenost, saj so njegovi dobri odnosi s Rusijo poroštvo svetovnega miru.
