Bi situacijo lahko rešila vnovična uvedba naborniškega sistema? Brigadir Miha Škerbinc, namestnik direktorja oddelka za vojaško načrtovanje in politiko vojaškega odbora pri Natu, pravi, da ne: »Najpomembnejše pri vsem je dojeti, kaj se pravzaprav dogaja, kje in kdo smo in kam gremo. Parcialne rešitve niso najboljša izbira.« Imajo evropske države podobne težave? Je rešitev zanje vzpostavitev evropske vojske? Obramboslovec Klemen Grošelj odgovarja, da ne: »Evropska vojska je lahko dolgoročen cilj, Evropa pa vojaške sile potrebuje zdaj, ta trenutek.«
Obvezno služenje vojaškega roka smo Slovenci izvajali dobrih dvanajst let. Marca 1991 je na novo oblikovan slovenski parlament razglasil moratorij za služenje slovenskih fantov v jugoslovanski vojski, čez dober mesec pa se je v centru za usposabljanje v Poljčah začelo usposabljati prvih petdeset vojaških inštruktorjev. Prve uradne vojake nabornike je država sprejela 15. maja 1991 – na ta datum Slovenska vojska vsako leto praznuje svoj praznik – ko sta vojaški rok začeli služiti prvi generaciji: v 520. učnem centru takratne Teritorialne obrambe (TO) na Igu je služenje začelo 180 nabornikov, v 710. učnem centru TO v Pekrah so jih vpisali okoli 120.
Odtlej do ukinitve naborniškega sistema septembra 2003 – državo je takrat vodila sedma vlada Toneta Ropa, obrambni minister je bil Anton Grizold – je bilo na služenje vojaškega roka napotenih 91.824 nabornikov. Njihovo število na letni ravni je od leta 1998 strmo padalo, naraščalo pa je število vlog za nadomestno civilno služenje, zaradi česar je državna politika začela razmišljati o ukinitvi naborniškega sistema, o katerem je v njegovi sklepni fazi obveljalo, da je preživet predvsem zaradi tega, ker je postala kompleksna vojaška tehnologija za neuke in strokovno nezadostno izobražene nabornike preprosto preveč zahtevna.
»Drži: za visokotehnološka delovna mesta v vojski in v enotah, ki delujejo v tako imenovanih ekspedicijskih operacijah, je izobrazba nabornika res neprimerna, preslaba,« opozarja Klemen Grošelj. »Ko pa gre za delovanje ob krizah na nacionalnem ozemlju ali za obrambo nacionalnega ozemlja, takrat je v vojaški organizaciji pomembna le številčnost,« razmišlja Grošelj in zatrjuje, da bi aktivnosti ob nedavnem begunskem valu dejansko brez težav lahko opravljali tudi rezervisti. »V Avstriji, denimo, zaradi tega ni bilo nikakršnih ekscesov in težav.«
Begunska kriza in naborniki
Po slabih trinajstih letih profesionalne, poklicne vojske se zaradi finančne krize grdo naluknjan slovenski obrambni sistem spet sooča z velikimi kadrovsko-operativnimi težavami, zaradi česar smo Slovenci ponovno začeli tiho govoriti o naborništvu, ki ga v svetu trenutno prakticira 64 držav: poleg naše severne sosede Avstrije, ki se je za ohranitev nabora z referendumom odločila pred tremi leti, obrambni sistem na naborniški vojski gradijo denimo še Švica, Danska, Finska, Brazilija in Južna Koreja.
Grošelj opozarja, da se »podobno kot v Nemčiji, kjer trenutno razpravljajo o vnovični uvedbi nabora za potrebe tamkajšnje civilne zaščite, povsod po Evropi in tudi po svetu ponovno obujajo in postajajo aktualne debate o naborniških obrambnih sistemih in verjetno je prišel čas, da se o tem začnemo pogovarjati tudi v Sloveniji«. Brigadir Miha Škerbinc pravi, da – gledano s pozicije Nata – ni tako: »Pogovarjati se zgolj o naborništvu ni rešitev.«
»Ukinitev naborništva je bila verjetno optimalna rešitev za takratni čas,« meni Škerbinc. »Veliko mladih ljudi je zaradi tega morda lahko res zelo zadovoljnih, a danes, ko smo spet začeli govoriti o naborništvu, pozabljamo, da tudi naborniški sistem ni zastonj. Varnostni izzivi so danes res opazno drugačni, a odgovoriti na vprašanje, ali naborništvo da ali ne, je kljub temu težko brez celovitega pristopa in jasne ideje o obrambno-varnostnem konceptu in sistemu, za katerega ni neke univerzalne rešitve.«
Samo za primerjavo: v povprečju je vsak nabornik v času služenja državo stal približno 900 evrov (brez upoštevanja revalorizacije), kolikor so stale njegova namestitev, oprema, prehrana in žepnina. Ob upoštevanju revalorizacije pa je bil najvišji povprečni strošek nabornika – ali nabornika na civilnem služenju vojaškega roka – kar 1900 evrov, in sicer leta 2001.
Švedski primer
Primer države, ki je kljub dobri finančni kondiciji ugotovila, da s poklicnim popolnjevanjem ne more zadostno popolniti vojske, da bi se bila ta sposobna soočati z novimi varnostnimi izzivi, je Švedska, pravi Grošelj. Švedi so po 109 letih obvezno služenje vojaškega roka leta 2010 ukinili, danes pa o množičnem urjenju mladih oziroma o naborništvu po besedah obramboslovca spet intenzivno razmišljajo. »Pri vrnitvi enot švedske vojske na otok Gotland so namreč Švedi ugotovili, da enostavno nimajo dovolj vojakov za popolnitev vojaških objektov na tem otoku, ne da bi resneje okrnili bojne zmogljivosti drugih enot vojske. Zato so se odločili za mehko obliko nabora, ki ima dve funkciji: na eni strani bo vojski olajšal pridobivanje poklicnih vojakov, ki jih kljub solidnim plačam na trgu vojski ni uspelo dobiti, na drugi strani pa se bo oblikoval bazen rezervistov z osnovnim vojaškim znanjem, ki bi jih lahko v primeru vojaške ali druge krize vpoklicali.« Pri tem ima Švedska, dodaja Grošelj, proste roke glede nadaljnje odločitve o tem, v kakšen obseg nabora bodo šli in kakšne stopnje naborniške obveznosti bodo uporabili.
Slovenska politika, ki bo po napovedih obrambnega ministrstva še letos odločala o prenovljenem obrambnem zakonu, o naborništvu še ne razmišlja na glas, politične volje za kaj takšnega trenutno niti ni opaziti. »To je res, a bojim se, da nas bo k temu enostavno prisilil razvoj varnostnega okolja tako v Evropi kot po svetu,« napoveduje Grošelj. »Kasneje ko bomo k temu pristopili, dražje in kompleksnejše bo.«
»Vojaška« bela knjiga
»Kar je dobro za enega zaveznika, ni nujno, da deluje tudi pri preostalih 27 članicah Nata. Vsaka rešitev je lahko dobra le iz določene perspektive, samo celovit obrambni sistem pa lahko zagotovi obrambo, varnost in odvračanje nevarnosti. Vsak, ki danes razpravlja in ima kakršnekoli ideje v zvezi z reanimiranjem naborništva, ima lahko prav, ampak vsi se po svoje tudi motijo, saj k rešitvam večinoma pristopajo parcialno, kar je povsem napačno,« opozarja brigadir Škerbinc. »Spremembe pri pričakovanih končnih skupnih zmogljivostih so velike in seveda je trenutno od odločitve članic Nata odvisno, ali bodo temu primerno reagirale. Kar nekaj članic in partnerskih držav se je nedavno odločilo za izdajo bele knjige, nekatere države se o tem še odločajo, kar je po mojem trdnem prepričanju najboljši pristop. Najpomembnejše pri vsem je dojeti, kaj se pravzaprav dogaja, kje in kdo smo in kam gremo. To je ključno vprašanje in odgovor nanj zahteva kompromis na strokovni, politični in družbeni ravni. Sprejemanje rešitev ad hoc in parcialnih rešitev je najslabša možna izbira in s tega vidika je zgolj razmišljanje o naborništvu precej nepomembno,« dodaja Škerbinc, ki v Natu zaseda najvišji položaj, kar ga je tam kdaj zasedal kak Slovenec.
»Ko smo nabor vojakov prekinili, nismo natančno opredelili, kdaj in s kakšnimi mehanizmi se lahko nabor ponovno uvede,« bistveno pomanjkljivost slovenskega prehoda z naborniške na poklicno vojsko opisuje Grošelj in opozarja, da se je to jasno pokazalo v lanski begunsko-migrantski krizi, ko se je pojavila potreba po večjem številu ljudi za soočenje s krizo. »Tedaj namreč niti civilna zaščita, niti vojska, niti policija, ki so v preteklosti uporabljale rezerviste, niso imele dovolj ljudi, ki bi jih lahko vpoklicale. Naborniki in kasnejši rezervisti namreč niso popolnjevali samo rezerve vojske, temveč tudi civilno zaščito in policijo.«
Ideja o prostovoljni rezervi, pravi Grošelj, se je hitro izkazala za pretirano optimistično oziroma se obrambni sistem v resnici ni nikdar resno lotil oblikovanja pogodbene rezerve, ki kot ideja ni bila nikoli dokončno operativno definirana, poleg tega pa so stroški njene realizacije bistveno višji od ocen. »Podobno je s strateško rezervo (Janez Janša bi namesto strateške rezerve uvedel nacionalno gardo, ki naj bi po predlogu SDS štela 25.000 domoljubnih pripadnikov, op. p.), ki je le mrtva črka na papirju.«
Recept brigadirja Škerbinca
A če je strateška rezerva, kot pravi Grošelj, le mrtva črka na papirju – poleg tega je tudi predraga, saj so v Franciji, denimo, izračunali, da bi gardist prostovoljec državo na letni ravni stal več kot 4000 evrov bruto – in je pogodbena rezerva preveč zdesetkana, da bi lahko resno računali nanjo, velja opozoriti tudi na to, da za poklicno popolnjevanje vojske Slovenija preprosto nima zadostnih sredstev.
»Prav zaradi tega se posamezna oblika nabora lahko izpostavlja kot opcija, ki bi sistemu nacionalne varnosti v primeru obsežnejše krize zagotovila ustrezno količino in kakovost kadrov,« pravi Klemen Grošelj. Meni, da ima sistem pri tem na voljo več možnosti, med katerimi je tudi »tako imenovani prostovoljni vpoklic, ko se k služenju povabi celotna kohorta nabornikov, na služenje pa se odzovejo samo prostovoljci. Lahko se, denimo, spodbudi odziv potencialnih pripadnikov z določenimi nematerialnimi spodbudami, lahko se spremeni tudi dolžina služenja. Uvedemo lahko neko zares osnovno usposabljanje posameznika v dolžini, denimo, enega ali dveh mesecev in potem prehod v rezervo, lahko pa organiziramo daljše služenje in popolnjevanje enot ter prehod v rezervni sestav omogočimo šele po tem.«
Z vidika demokratičnosti in delitve bremen v izrednih varnostnih okoliščinah je nabor po Grošljevem prepričanju najboljša opcija. »Tak nabor bi sistemu tudi olajšal pridobivanje poklicnih kadrov.« Za Slovenijo bi bil po njegovih besedah optimalen koncept popolnjevanja sistema tisti, »ki bi pretežno res pomenil poklicno popolnjevanje, a dopolnjeno z določeno obliko nabora, ki bi bil odvisen od varnostnih razmer, kakršne bi bile takrat v državi«.
Brigadir Škerbinc meni drugače. »Vojska je v vsaki državi na trgu dela in dejstvo je, da mora tekmovati. Njena prednost je samo v tem, da je vojaštvo več kot le poklic, zato se za delo v vojski vedno odloča le specifični del mlade populacije.« Z dobro odmerjeno kombinacijo socialnostatusnih privilegijev bi lahko v vojaške vrste pridobili več kadra, kot ga senzor priliva v sistem zaznava trenutno. »In bolj kot to, kaj si Nato misli o našem sistemu, je pomembno, kakšno mnenje imamo o sebi mi sami. Mislim, da ni ravno slovenska lastnost, da radi živimo na tuj račun in da nismo pripravljeni plačati svojega zapitka.«
Bolj kot razmišljanje o vnovični uvedbi naborniškega sistema so po Škerbinčevem mnenju pomembni dobra klima v vojski, visoki profesionalni standardi, ugled institucije in človeka dostojna plača. »Če izpolnimo te štiri pogoje, potem me ni strah, da med Slovenci ne bi dobili dovolj kandidatov za profesionalno delo v Slovenski vojski.«
Problem je motivacija, ne denar
Medtem ko nekatere evropske države razmišljajo o obuditvi naborniških sistemov, po stari celini s približno enako hitrostjo raste tudi ideja o vzpostavitvi tako imenovane evropske vojske. Miha Škerbinc pravi, da o evropski vojski v uradnih krogih Nata še nič ne govorijo, prav tako o evropski vojski še ni bral v nobenem uradnem dokumentu, je pa zaznal prizadevanja tako Nata kot Evropske unije za krepitev evropske obrambe.
»Evropska vojska je lahko zelo dolgoročen cilj, Evropa pa vojaške sile realno potrebuje zdaj, ta trenutek,« zatrjuje Klemen Grošelj, ki je glede ideje evropske vojske skeptičen. »Če pogledamo stopnjo nezaupanja med državami članicami že glede zelo preprostih tem, kot so prostotrgovinski sporazumi ali begunske kvote, si samo zamislite, kakšne bi bile razlike, ko bi šlo za uporabo evropske vojske in ko bi prišlo do vprašanja, kdo bo tej vojski poveljeval.« Po Grošljevem mnenju lahko Evropska unija oblikuje le enotni štab, ki bi potem poveljeval enotam nacionalnih vojsk oziroma multilateralnim enotam, ki bi delovale kot vojska Evropske unije.
»Pri vsem tem je najbolj pomembno, da gre za komplementarnost in v nobenem primeru za podvajanje. Močnejša Evropa v obrambnem smislu bo v vsakem primeru pomenila tudi močnejši Nato,« pravi Škerbinc in dodaja: »Situacija narekuje, da evropske države prevzamejo večjo odgovornost za varnost in stabilnost v Evropi. Ni namreč dovolj, da se po mnogih letih v Evropo spet vračajo Kanadčani in da ZDA znatno krepijo svojo prisotnost.«
Miha Škerbinc je prepričan, da dobri vojaki iz Slovenske vojske ne odhajajo izključno zaradi denarja, saj plače v naši vojski nikdar niso bile dobre. »Res pa je, da so bile na človeka dostojni ravni, kar danes zagotovo niso več.« Tisti, ki so zares dobri vojaki, so to po Škerbinčevem prepričanju postali predvsem zaradi tega, ker so predano opravljali svoj poklic. »Denar takšnim ljudem nikdar ni bil prvi motiv. Takšni vojaki odhajajo prej zaradi tega, ker so izgubili motivacijo in zaupanje. In če je tako, potem nas mora skrbeti natanko to in samo to. Naborništvo in evropska vojska imata pri tem sekundarni pomen.«
