Nekje v digitalnem arhivu bi morala tičati majhna tabela. Tam iz leta 2009 ali 2010, s podatki o tem, kje se o politiki in drugih rečeh informirajo nadobudni študenti novinarstva. Bruci Fakultete za družbene vede. Vzorec je bil naključen in delni, kakšnih 40 do 50 študentov je sodelovalo v anketi in kakšnih 30 jih je na vprašanja odgovorilo. Ne, časopisov (skoraj) ni bilo med njihovimi (tremi) informativnimi viri, odštevši, kolikor je spomin zanesljivo orodje, nekaj primerkov, ki so brali takrat najbolj razširjen brezplačnik in še danes najboljše prodajan slovenski tabloid. Bil pa je, poleg prevladujočih spletnih mest že omenjenega brezplačnika in komercialne televizije, facebook.
Za tiste čase je bilo imeti facebook za glavni informativni vir še razmeroma avantgardno početje. Saj, študenti morajo biti napredni. Niti referenčni ameriški inštitut Pew Research (ki sistematično spremlja tudi medije oziroma analizira navade medijskih potrošnikov) se takrat s facebookom kot novičarskim virom še ni posebej ukvarjal. Kar se je, kajpak, v naslednjem letu, dveh spremenilo. Medijska moč facebooka, v precej manjši meri pa še twitterja, reddita, linkedina in drugih, je naglo naraščala. Za skoraj polovico Američanov so družbena omrežja danes primaren informacijski vir. In facebook je v tem okviru z danes skoraj polovičnim »medijskim tržnim deležem« med družbenimi omrežji hkrati v dveh tretjinah primerov (po letošnji raziskavi Pew Research) tudi tisto, kar si želi vsak medij: »ekskluzivni« dobavitelj informacij za svoje uporabnike. Drugače rečeno, le tretjina tistih (ameriških potrošnikov medijskih vsebin), ki dobijo informacijo o neki stvari iz povezave na facebooku, poišče dodatno informacijo še drugje.
Neumni republikanci
Če bi se potegoval za predsedniško funkcijo, bi kandidiral kot republikanec, je leta 1998 v intervjuju za revijo People dejal nepremičninski mogotec Donald Trump: »Republikanci so najbolj neumna skupina volilcev v deželi. Verjamejo vsemu, kar slišijo na Fox News. Lahko bi lagal in tudi to bi pogoltnili. Stavim, da bi bile moje številke imenitne.« Zveni verodostojno, povsem v skladu s Trumpovimi nastopi med predsedniško kampanjo, in še malce preroško, dobro, predobro, da bi lahko bilo res. In res ne drži. Trump ni nikoli izjavil, kar kot mem, viralni označevalec, kroži po družbenih omrežjih nekje od sredine lanskega leta.
A potegavščina se kljub številnim »razkritjem« v tradicionalnih in resnih spletnih medijih trdovratno drži. Še več, po Trumpovi izvolitvi se je očitno znova razširila, saj so te dni nekateri ameriški mediji znova opozarjali, da je izjava izmišljena. »Sistem«, ki jo ohranja pri življenju, je bistvo facebooka (in drugih družbenih omrežij): kar »deli« moj prijatelj oziroma kar je všeč njemu, že mora biti »dobro« in »resnično«. »Prijatelj« pa je tako in tako nekdo s podobnimi pogledi in stališči, kot nekoč za gostilniškim omizjem, vendar je takih na družbenih omrežjih krepko več, desetine, stotine, tisoče in stotisoče. Toliko ljudi pa se ne more motiti, kajne? Tako nastajajo »gruče«, zaprti krogi somišljenikov, ki le redko ali sploh nikoli – zlasti če je facebook »ekskluzivni vir« – ne dobijo pred oči »drugega mnenja«. Kar je problem tudi brez lažnih novic, saj onemogoča družbeno razpravo oziroma jo sprevrača v »samopotrjevanje stališč«.
Prej omenjeni mem na Trumpov račun je med »nedolžnimi«, pa tudi razmeroma redek primerek svoje vrste. Vsaj v primerjavi s potegavščinami, podtikanji in izmišljotinami, ki so se z mogočno pomočjo facebooka (in veliko manj twitterja in drugih) širile o njegovi protikandidatki Hillary Clinton. Teh je bilo malodane neskončno več (Papež Frančišek prepovedal katolikom glasovati za Hillary, Clintonova nezakonito kupila za 137 milijonov dolarjev orožja, Trump je imel prav – neizpodbitni dokazi, da je bil Obama rojen v Keniji …) in zato zdaj »liberalna«, no, protitrumpovska Amerika (in svet) facebook obtožuje(ta) za poraz Clintonove. Če sta bila Mark Zuckerberg in Sheryl Sandberg, glavna operativka Facebooka, še lani ponosna na »dosežke« facebooka med britansko predvolilno kampanjo, češ da je imela »na podatkih temelječa ciljana kampanja konservativcev« na facebooku »odločilen vpliv na izid volitev«, jima letos ta »odločilni vpliv« povzroča glavobol.
Črni humor
Z izjemo Petra Thiela, ekscentričnega libertarca nemškega rodu (kot eden prvih investitorjev v Facebook še vedno sedi v njegovem poslovnem odboru), ki je finančno in vsebinsko podprl Trumpovo kampanjo in je zdaj član njegove skupine za kadrovsko zasedbo washingtonskih položajev, glava po malem boli skoraj vso Silicijevo dolino. Njen poslovni model in njena tehnologija, njeni algoritmi, so v Belo hišo pripeljali (ali vsaj pomembno pomagali spraviti) človeka, proti kateremu so se izrekli vsi njeni »guruji« – od Applovega Tima Cooka do, ja, Facebookovega Zuckerberga. Črnega humorja ne manjka. Še letos pozno spomladi se je Zuckerberg moral braniti pred očitki, da facebookova storitev trending topics, v prostem prevodu vroče teme (v Evropi ni delovala), »cenzurira« konservativne medije; v odgovor je Facebook odpustil urednike, ki so neko temo med vroče uvrstili le, če so o njej neodvisno pisali vsaj trije verodostojni viri, in urednikovanje prepustil algoritmom.
Ti na podlagi zbranih podatkov (med drugim o uporabniku) »urejajo« tudi vsak posamezni feed, torej vsebino, ki jo posamezni uporabnik dobi pred oči, ko odpre svojo stran na facebooku. Kogar imajo algoritmi za trumpovca, poenostavljeno rečeno, zato dobi na zaslon »vse dobro« o Trumpu in »vse slabo« o Clintonovi. Verodostojnost vira ni pomembna: New York Times, Spiegel, Guardian, CNN, USA Newsflash, 365 USA News, WorldPoliticus, USConservativeToday – vseeno. Pomembno je le, da uporabnik dobi, kar algoritem »domneva«, da mu bo všeč, da bo torej »lajkal« in »šeral« tudi sam; več je všečkov in delitev, višji je rating novice v algoritmu in še več uporabnikom jo ta ponudi. Spet nemalo črnega humorja: prav v letu, ko so se vsi »veliki« iz Silicijeve doline hvalili z napredkom pri umetni inteligenci, so se njeni algoritmi izkazali za neumne kot noč.
Medijsko podjetje
Pa bi bili že razmeroma preprosti algoritmi sposobni prepoznati včeraj ali prejšnji teden ustanovljen spletni »medij« in ga razlikovati od tistega, za katerim so desetletja ali še več novinarske oziroma medijske tradicije, ter prepoznati kot laž ali ponaredek novico, ki se pojavi zgolj na enem ali več »novokomponiranih« portalih? Takšen algoritem bi moral biti Facebook sposoben sestaviti v nekaj tednih (te dni je poluradno napovedal, da se ga bo lotil), saj je neprimerno manj zapleten od, na primer, tistega, ki bi moral razlikovati med otroško pornografijo in legendarno fotografijo pred napalmskim ognjem bežeče vietnamske deklice (ki jo je facebookov algoritem »cenzuriral« pred nekaj tedni).
Še težje bo z bolj spretno sestavljenimi objavami, kakršne so denimo značilne za Breitbart, novičarski portal bodočega Trumpovega glavnega stratega Steva Bannona. Breitbart je nekaj takega kot, no, Nova24TV: ni vse zlagano, je pa (skoraj) vse prikrojeno, »dopolnjeno« z izmišljotinami, sprevrnjenimi dejstvi, dekontekstualiziranimi izjavami in navedki, škandalizirajočimi naslovi (pogosto v obliki vprašanj), šovinizmom, seksizmom in rasizmom na samem robu (ali malo čez) zakona ter do zadnjega stavka in podobe vpreženo v voz določene politične opcije. In še nekajkrat težje bodo samo algoritmi počistili hujskaške, rasistične, k nasilju spodbujajoče ali preprosto lažnive vsebine v komentarjih. Takšne, zaradi kakršnih je münchensko državno tožilstvo pred dnevi uvedlo preiskavo proti Zuckerbergu in Sandbergovi kot odgovornima osebama.
Ne gre dvomiti o tem, da nemško tožilstvo ravna neodvisno, toda prav nemška politika je zaradi Pegide, protibegunskega sovražnega govora na družbenih omrežjih, in navsezadnje volitev naslednjo jesen v zadnjem letu pokazala največ »občutljivosti« za Facebookovo vztrajno zavračanje »medijske« odgovornosti. Nismo medijsko, ampak tehnološko podjetje, je še prejšnji teden ponovil Zuckerberg. (Mimogrede, nekaj podobnega, namreč da ni taksistično, temveč tehnološko podjetje, trdi tudi Uber, digitalno upanje zelene in referenčne Slovenije ministra Borisa Koprivnikarja.) Že mogoče, da je Zuckerbergu odgovornost za objavljene vsebine odveč ali da jo je zlahka nosil, ko je bilo še dovoljeno sanjati, da imajo družbena omrežja zgolj »osvobodilni naboj« (kar so mnogi z veliko domišljije videli v vstajah na vzhodu Evrope, arabski pomladi itd.). Toda tega imajo kvečjemu natančno toliko kot onega drugega, sovražnega svobodi in demokraciji. Enega in drugega pa imajo toliko več (kar je že druga zgodba), kolikor več prostora so jim prepustili – in celo namenili – tradicionalni mediji.
»Prirojene« lastnosti facebooka malce dolgoročneje grozijo s še bistveno bolj neprijetnimi »presenečenji«, kot sta britanski referendum ali ameriške volitve. Mobilizacijski potencial gruč somišljenikov na družbenih omrežjih je, blago rečeno, velikanski in ni naključje, da ga prav populistična gibanja – od nemške AfD prek avstrijskih svobodnjakov do francoske Nacionalne fronte – pred naslednjimi volitvami najbolj pridno analizirajo in izkoriščajo. V obdobju čustvene resničnosti (kar je, mimogrede, glede na opredelitev pridevnika post truth kot pojma leta v Oxfordovem slovarju treba brati tudi kot predlog za prevod) se (populistična kontra)revolucija ne prenaša na televiziji, temveč na facebooku.
