Poldrugo leto časa ima vlada, da potrjeni ustavni spremembi prilagodi vso potrebno zakonodajo. Kajti v ustavi bodo vodne vire in oskrbo prebivalstva z vodo ščitila zgolj ključna načela. Kaj ta načela pomenijo v praksi, bodo določili zakoni. Spremeniti jih bo treba precej, vsekakor pa najmanj predpise o varstvu okolja, o gospodarski javni službi in javno-zasebnem partnerstvu, o lokalni samoupravi in o vodah.
Niti obseg niti globina potrebnih sprememb za zdaj nikomur še nista povsem jasna, je pa posebna strokovna skupina, ki je pripravila besedilo novega 70.a člena ustave, v obrazložitev zapisala nekaj smernic, kam novo zakonodajo zapeljati.
Sistem vodooskrbe prek komunalnih podjetij in vaških vodovodov oziroma lastne oskrbe, kot ga poznamo danes, bo tako ostal. Zgolj tista tri ali štiri podjetja v zasebni lasti, ki danes prebivalstvo z vodo oskrbujejo kot koncesionarji, bodo prej ali slej ostala brez dela. Če ne želimo tujih multinacionalk, po evropski logiki tudi domačih zasebnikov ne smemo imeti. Koncesije in javno-zasebna partnerstva odpadejo, izvajalci obvezne neprofitne javne službe bodo morali biti v stoodstotni javni lasti, je zapisala strokovna skupina.
Čeprav bo v ustavi zapisano, da ima vsakdo pravico do pitne vode, javnega vodovodnega omrežja ne bo treba pripeljati do čisto vsakega prebivalca države. »Če je določba o pitni vodi formulirana kot človekova pravica, to ne pomeni, da jo je obvezno zagotavljati tudi na območjih, kjer je smotrna samo samooskrba, ali na nepremičninah, ki ne izpolnjujejo zakonskih pogojev za pridobitev vodovodnega priključka,« piše v obrazložitvi. Kaj to pomeni za dobruške Rome in preostalih 7000 oziroma 30.000 prebivalcev v državi, ki nimajo vode v hiši oziroma se oskrbujejo le s kapnico: ali bo mogoče ukrepati nemudoma ali šele po morebitnih zakonodajnih spremembah ali celo sodnih postopkih, tudi v Amnesty International Slovenije le ugibajo.
Bo pa po novem država vodovod morala zagotoviti vsaj povsod tam, kjer zdaj tega nimajo zgolj zaradi (finančne) nesposobnosti občine. Poleg tega – ker vodooskrba ne bo več izvirna pristojnost občin – bo država ob zakonitosti lahko nadzirala primernost in strokovnost organizacije in izvajanja vodooskrbe, ki bo sicer še vedno prepuščena občinam in njihovim podjetjem. Cena vodooskrbe bo morala omogočati izvajanje storitev in potrebna vlaganja v razvoj sistema, v sistem pa se bodo morali vračati tudi vsi morebitni presežki, ki jih bo z vodooskrbo ustvaril izvajalec.
Toliko je jasno. Nič določnega pa recimo še ne vemo o tem, kako bo država nadzorovala slovenske zaloge vode in ugotavljala njihovo ogroženost oziroma pod katerimi pogoji in kako bo pravico do črpanja vode gospodarstvu – recimo pijačarski industriji – omejila, da zasebni ekonomski interesi ne bi ogrozili oskrbe prebivalstva.
Kajti če vode nekoč ne bo dovolj ali bo za pitje preveč onesnažena, nam v ustavi zagotovljena pravica do nje ne bo prav veliko pomagala. Novi zbiralniki in zadrževalniki vode, preprečevanje onesnaževanja, spodbude za ponovno uporabo in racionalnejšo rabo vode v kmetijstvu, industriji, gospodinjstvih, tudi vse to so zato ukrepi, ki čakajo vlado. Če seveda z zaščito tekočega zlata 21. stoletja, kot je dejal premier Cerar, misli resno.
