Vsak moški, starejši od 45 let, ki je živel v Jugoslaviji, ima svojo zgodbo o služenju vojaškega roka v Jugoslovanski ljudski armadi (JLA). In vsaka ženska, starejša od 45 let, ve, da moškega teh let ne sme vprašati, kako je bilo v vojski, saj bo potem vsaj debelo uro poslušala vojaške zgodbe. O tem, kako so svinje bežale čez italijansko-slovensko mejo; kako so vojaki za šalo odšli prek meje v Albanijo; kako so se pretvarjali, da so nori, da bi jih odrešili služenja; kako so jih desetarji maltretirali; kako so morali na planinskih planotah spati v snegu; kako so jim vsi sorodniki pomagali, da so tik pred razpadom države zbežali iz vojske; kako je bilo vse skupaj trapasto; kako so spoznali prijatelje, s katerimi so še naslednjih 50 let preživljali vsake počitnice
»Vojska je bila včasih družbena stvar, saj so vsi vedeli, kaj pomeni iti v vojsko, vsi so vedeli, kaj se tam dogaja. Tega zdaj ni več. Spomini posameznikov na služenje vojaškega roka pa so še vedno tukaj. Le da je način, da to artikuliraš javno, veliko bolj zapleten,« je prepričana Tanja Petrovič, raziskovalka Inštituta za kulturne in spominske študije ZRC SAZU.
O čem govorijo ti moški?
Razlogov, zakaj vojaške dogodivščine niso več prisotne v vsakdanu, je več. Prvič zato, ker ni več samoumevno in jasno, o čem govorijo ti moški. Drugič zato, ker se moškost ne identificira več z zgodbami iz vojaščine. Ne nazadnje tudi dogodki po razpadu države niso več v prid spominom na služenje v JLA. »Moški so se morali v nekem trenutku spopasti s problematičnostjo te izkušnje,« je prepričana Petrovičeva, ki je deset let zbirala zgodbe o vojaščini po vsem območju Jugoslavije, med vsemi narodi in narodnostmi, med kmeti in profesorji, med najstarejšimi in najmlajšimi, ki so še služili vojsko v JLA. Ugotovila je, da je bila to za večino moških pomembna osebna izkušnja. Denimo režiser Želimir Žilnik je šel v vojsko neposredno iz New Yorka, in to v Bjelovar. Trdi, da je bila to zanj enako kozmopolitska izkušnja kot New York, saj ljudi, ki jih je srečal tam, ne bi mogel srečati nikjer drugje na svetu.
Ne nazadnje je tudi predsednik vlade Miro Cerar, ki je vojaški rok služil v Podgorici, prepričan, da je bilo služenje vojaškega roka zanj koristna osebna izkušnja. V vojski je navezal dobre prijateljske vezi z vojaki, veliko se je naučil kot radiotelegrafist, v vojaškem ansamblu pa je igral kitaro. »Najbolj so me motili ideološka nadvlada tistega časa, veliko tako imenovanega praznega toka in slabe higienske razmere v vojašnici,« se spominja. Recimo to, da so imeli za prhanje le tri minute tople vode na teden. »Ko pogledam v preteklost, ugotavljam, da te izkušnje ne bom pozabil, saj me je tudi utrdila,« je prepričan. Še vedno vzdržuje stike z nekaterimi vojaki: »Pred leti sem obiskal hrvaškega kolega, sovojaka, ki živi na Reki. Pred kratkim, ko sem se vrnil z vladnega obiska v Srbiji, pa sem prejel pošto srbskega takratnega vojaškega kolega, ki mi je sporočil, da je spremljal moj obisk v Srbiji.«
Bratstvo in enotnost kot vir človečnosti
Nezamenljiv del zgodb o vojaščini so zgodbe o bratstvu in enotnosti. V večini zgodb je tako, da so sicer vedeli, kdo je Slovenec in kdo Bosanec. Za narode so veljali stereotipi, recimo, da Slovenci nikoli ne delijo hrane, ki jo dobijo od doma. Toda etnična pripadnost ni bila nikoli osnova za sklepanje prijateljstev. »V teh zgodbah o prijateljstvu se skriva sentimentalna plat moških,« je prepričana Tanja Petrovič. Zaradi bratstva in enotnosti je JLA funkcionirala tako, da so fante pošiljali čim dlje od doma, navadno tja, kamor sicer nikoli ne bi šli, in z ljudmi, ki jih sicer nikoli ne bi srečali.
Legendarne so zgodbe, kako so intelektualci iz Zagreba pisali pisma nepismenim pastirjem s Šar planine. Tanja Petrovič je slišala veliko takih zgodb. Ena takih, tragičnih zgodb je pripoved antropologa Hariza Halilovića iz Bosne. Njegov najboljši prijatelj v vojski je bil Đurica, kmet iz okolice Rekovca v Srbiji. Skupaj sta preživela leto dni, ko sta se vrnila vsak v svoj dom, pa se je začela vojna. Nekega dne je Đurica poklical Hariza in mu skorajda ukazal, naj pride k njim na kmetijo, saj bo tam varen. On tega ni naredil, odšel je v Avstralijo. Vsi preostali moški njegove družine so bili ubiti v Srebrenici. »Zanj je Đurica eden redkih razlogov, zakaj tudi v Avstraliji te konce sveta kljub vsemu doživlja kot kraj, kjer je doma tudi človečnost,« je opozorila Petrovičeva.
