Sonce je jeseni in pozimi precej nizko nad južnim obzorjem. V takem primeru je lahko med oblaki precej vrzeli, pa niso tako opazne. Poleti, ko je sonce visoko in sije proti tlom skoraj navpično, »najde« vsako vrzel v oblačnem sloju. Narišite si shemo na papir – če sončni žarki vstopajo v ozračje precej poševno glede na površino Zemlje, bo oblačnost precej učinkoviteje ustavljala sončne žarke, tudi če so oblaki tanjši. Če pa so debeli, potem ne pomaga nobena »luknja«, sonca skorajda ne bomo videli.
Jeseni in pozimi so pogostejši sredozemski cikloni. Nekateri nam prinesejo strnjeno oblačnost in tudi padavine, drugi pa potujejo južneje od nas. Včasih tako južno, da sega k nam samo oblačnost. Pa še ta ne vedno čez vso Slovenijo, ampak smo lahko prav na meji oblačnega območja. Zgodi se, da je južni del neba oblačen, proti severu pa je nad nami jasnina. Ampak sonca ni, ker ga na jugu prekrivajo oblaki. Tako je lahko polovica neba jasna, ampak sonce ne bo sijalo. No, če boste zdaj čakali na prvi sredozemski ciklon, se to zelo verjetno ne bo zgodilo. V desetletju, dveh ali treh pa se bo že našlo nekaj takih primerov.
V hladni polovici leta prevladuje slojasta, plastovita oblačnost, medtem ko v topli polovici bolj kopasti oblaki, ki rastejo navpično navzgor. Lahko si predstavljate, kdaj ima potem sonce več možnosti, da posije do tal. No, po nižinah sta tu še megla in nizka oblačnost. Slednja rada nastaja, in je lahko tudi trdovratna, ob temperaturnih obratih. Medtem ko je vremenska situacija taka, da bi lahko imeli sončno vreme – in ga v višje ležečih krajih ali vsaj v gorah tudi imajo, pa smo mi, »nižinci«, obsojeni na pusto sivino, ki nam visi nizko nad glavami. Sonce je pač od novembra pa tja do konca januarja pač preslabotno, da bi lahko vedno samo razkrojilo meglena morja, še posebno če je temperaturni obrat izrazit.
Za nekaj sončnih ur jeseni in pozimi nas torej prikrajša tudi oblačnost, ne samo krajši dnevi. Resnici na ljubo tudi nas narava kar nekako sili k počitku. Mi pa smo naravni bioritem obrnili na glavo…
