V nedeljo bomo znova zaznamovali svetovni dan spomina na žrtve prometnih nesreč, letošnja osrednja tema je obravnava žrtev po prometni nezgodi – gre tako za zdravstveno in psihološko oskrbo oziroma rehabilitacijo kot za preiskavo nezgode in sodne postopke, ki sledijo. »Država ne skrbi za žrtve. Ko se je smrtno ponesrečila moja hčerka, me ni obiskal nihče na primer iz sociale, zdravstva, da bi me vprašal, kako preživljam ta čas. Zdravstveno ministrstvo nima programov za pomoč – za žrtve bi moralo narediti precej več in poravnati tudi stroške za to pomoč,« je povedala Zdenka Vrečko, ki je pred petimi leti v prometni nesreči izgubila 21-letno hčerko. Bila je sopotnica v avtomobilu.
Razočaranje nad sodstvom
»Težko opišem šok, ne obstajajo besede za bolečino, ki jo občutiš, ko se to zgodi. Ljudje ti rečejo, da bo čas naredil svoje, a čas ni nič naredil, samo tvoj odnos se spremeni. Družina je hendikepirana za večno, tisti trenutek se je vse spremenilo,« je dejala Vrečkova in dodala, da je iskala pomoč na različnih mestih, na srečo pa so prijatelji poznali Roberta Štabo in Zavod Varna pot. »Več let sem hodila na njihove psihološke delavnice. Srečevala sem se z ljudmi, ki so preživeli enako in me razumejo. To je bilo neprecenljivo. Veliko je pomagala družina, tudi v službi so bili zelo razumevajoči, a glavna je bila podporna skupina. Toda treba je vedeti, da je Varna pot v Ljubljani, jaz pa sem iz Šentjurja. Ljudje, ki se jim zgodi takšna tragedija, so z vseh koncev države. Veliko jih tudi nima denarja za pot. Zato pravim, da bi moralo zdravstvo narediti več in tudi plačati te stroške,« je povedala Vrečkova.
Tudi s sodstvom nima dobrih izkušenj: »Kot svojca žrtve te sploh nihče ne obravnava – nihče te ne obvešča, kaj se dogaja, ker nisi stranka v postopku. Lani, torej po štirih letih, smo dobili zgolj kratko obvestilo, da sojenja ne bo, ker je povzročitelj dobil poškodbo glave. Seveda se lahko na takšno odločitev pritožiš. Ampak ali sem jaz tega sploh sposobna po tej izgubi, imam dovolj denarja za stroške? Zakoni so napisani tako, da za ljudi, ki smo ostali živi po teh tragedijah, nihče ne skrbi. Samo Varna pot.«
Na dom z žalostno novico
Tudi dr. Vesna Radonjič, klinična psihologinja, ki sodeluje z omenjenim zavodom, je opozorila, kako zelo potrebujejo pomoč žrtve in njihovi sorodniki, prijatelji, znanci. Pa tudi sosedje, sodelavci, sošolci, priče nesreč. »Potrebna je takoj, na voljo pa mora biti v bližini njihovega doma,« je poudarila. Pomoč navsezadnje potrebujejo tudi povzročitelji nezgod. »Da bi lahko razumeli, kaj so storili, in to integrirali v svoje življenje. Da vedo, da lahko nekaj naredijo in v tem svetu nekaj spremenijo,« je dejala Radonjičeva.
Opozorila je tudi na posledice, ki jih pri svojem delu občutijo na primer gasilci ali policisti in prav tako nujno potrebujejo psihološko oporo. Ivan Kapun iz generalne policijske uprave je pripomnil, da jim jo tudi omogočajo. Še posebno je težko za tiste, ki morajo pozvoniti pri domačih in povedati žalostno novico. »Policisti so tisti, ki se z žrtvami srečujejo med prvimi. Seveda si prizadevamo za čim bolj strokovno obravnavo prometnih nesreč. A lahko jo obravnavamo strokovno, zakonito, profesionalno, pa zaradi žrtev po drugi strani tudi z občutkom in obzirno,« je poudaril.
