Barack Obama je včeraj kot prvi ameriški predsednik po Billu Clintonu leta 1999 obiskal Grčijo. Kljub nekaj tisoč protestnikom v Atenah niso preveč navdušeni nad njegovim odhodom z oblasti. Obama je bil med svetovno finančno krizo nasprotnik zategovanja pasu, kar so Grčiji ukazali njeni kreditodajalci in jo gospodarsko ter socialno spravili na kolena. Včeraj je ponovil, da je za doseganje gospodarske rasti nujno prestrukturiranje dolga, kar si želi tudi grški premier Aleksis Cipras. Obama nima več politične moči, da bi pri grških upnikih spremenil pristop, je pa zanimivo, da je v turnejo vključil le dve evropski državi. In druga je Nemčija, kamor bo odpotoval danes; ta pa je bila zastavonoša reševanja krize z varčevalnimi ukrepi.
Obama pa je v Evropi v središču zanimanja še bolj zaradi dogajanj v njegovi domovini. Med letom v Atene je novinarjem na predsedniškem letalu dejal, da se ne čuti odgovornega za Trumpovo zmago, saj je sam razmeroma priljubljen, in da so ljudje očitno hoteli spremembe in nov veter. Med vrsticami je namignil, da je demokratska predsedniška kandidatka Hillary Clinton za svoj poraz kriva sama, ker se je premalo posvečala prebivalcem zunaj urbanih središč, ki so bežali v zavetje Trumpa; sam pa je tam leta 2008 zmagoval. V splošnem ameriškem iskanju razlogov za Trumpovo zmago namreč ugibajo tudi o tem, ali je k temu pripomogel Obama. Upad njegove priljubljenosti in nezmožnost, da pomaga demokratom, sta se namreč pokazala že na kongresnih volitvah leta 2014, ko je njegova stranka doživela boleč poraz.
Obama je v Evropo prinesel tudi nekaj pomirljivih tonov, rekoč, da bo Trump naklonjen sodelovanju v zvezi Nato, kar naj bi bilo jasno iz njunega poldrugo uro dolgega pogovora v Beli hiši pretekli teden. V Bruslju ter zlasti v vzhodnoevropskih državah je namreč nastal manjši preplah zaradi Trumpove zmage in njegovih domnevno dobrih odnosov z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom. Slednji je v ponedeljek poklical Trumpa, Kremelj in Trumpova ekipa pa sta potem objavila precej pozitivni izjavi. Vendarle na obeh straneh ostajajo previdni, saj je znano, kako je Obama leta 2008 obljubil izboljšanje slabih odnosov z Rusijo, pa so šli ti potem še bolj navzdol in so trenutno na najnižji ravni od konca hladne vojne.
Krožijo imena o vodji diplomacije
Trump je med predvolilno kampanjo veliko govoril o Rusiji in posredno hvalil njenega predsednika Vladimirja Putina. Rusija je po trditvah ameriških obveščevalnih služb stala za računalniškimi vdori v elektronsko pošto Clintonove, kaj je pomagalo Trumpu. O tem, kakšno smer politike do Moskve bo Trump ubral, bo mogoče malo več sklepati tudi iz tega, koga bo izbral za zunanjega ministra. Tudi o tem položaju je Trumpova ekipa včeraj razpravljala v njegovem domu na Manhattnu. Glavni kandidat za šefa diplomacije naj bi bil nekdanji newyorški župan Rudy Giuliani. V tem primeru je pričakovati, da bodo demokrati streljali iz vseh topov zaradi njegovega svetovanja tujim vladam, za kar je prejemal plačilo, med drugim od Venezuele in Katarja. Drugi kandidat, ki se omenja, je veleposlanik ZDA pri OZN v času Busha mlajšega, neokonservativec John Bolton. Ali je odločitev že blizu, pa je težko reči, kajti politiki pogosto dajo v javnost imena, da bi preverili odziv. Očitno pa v ekipi ne bo nekdanjega nevrokirurga Bena Carsona, ki je stal Trumpu ob strani. Javno je namreč dejal, da se ne čuti zadosti pripravljenega za vodenje ministrstva za zdravstvo. Gre za zelo iskreno priznanje – in obenem za zelo nenavadno, glede na to, da se je Carson letos potegoval kar za predsedniški položaj.
Sicer pa je tudi že Trumpova ekipa, ki sestavlja vlado, doživela pretrese. S položaja vodje skupine za prenos oblasti je Trump odstavil nekdanjega guvernerja New Jerseyja Chrisa Christieja. Kaj natančno je botrovalo tej odločitvi, ni znano. Verjetno gre za notranje spore, tudi glede usmeritve prihodnje ameriške vlade.
