»V sivi beton svet je vkovan…« so peli verzi naslovne skladbe legendarnega mladinskega filma Sreča na vrvici in hrepeneli po zelenih tratah, kjer prebivalcev blokovske soseske ne bi mogel vznemirjati velik črn novofundlandec. Film je nepozabno upodobil prav sosesko, v tistih časih še polno otroških iger in vriska. Ljubljanska Bežigrajska soseska 7 oziroma Ruski car in sklop sosesk pod skupnim imenom Maribor jug sta le dva primera funkcionalnih, bivanju prijaznih stanovanjskih sosesk arhitekta in urbanista Vladimirja Braca Mušiča (1930–2014), ključne osebnosti povojnega urbanizma v Jugoslaviji.
Muzej za arhitekturo in oblikovanje je avtorju posvetil razstavo Soseske in ulice: Vladimir Braco Mušič in arhitektura velikega merila, ki podrobneje predstavlja tri njegove zaokrožene urbanistične enote: ob že omenjenih dveh še splitsko sosesko Split 3. Vse so nastale med letoma 1967 in 1975, ko jih je znotraj Urbanističnega inštituta zasnovala skupina arhitektov in urbanistov pod vodstvom Vladimirja Braca Mušiča, Marjana Bežana in Nives Starc. Posebnost, ki je Mušiču in kolegom prinesla ne le jugoslovansko, pač pa tudi mednarodno pomembnost, so pešaške ulice in široke zelene površine, usklajene z naravnimi danostmi.
Mušič je v Slovenijo iz ZDA pripeljal nove poglede na to, kako graditi mesta, s svojim delom pa je nadaljeval kakovostno urbanistično tradicijo v Ljubljani, pravi arhitekturni zgodovinar in docent na filozofski fakulteti na Reki na Hrvaškem Luka Skansi. Mušič je preživel nekaj časa v tujini, magistriral je na Harvardu in bil izjemno pameten, načitan, organski intelektualec.«
Značilnosti mesta tudi v predmestja
V 60. letih je število prebivalcev eksplodiralo in pojavil se je problem, kako nadzirati ogromen priliv novega prebivalstva v mesta, kako mesta temu primerno graditi. Jugoslovanski model se je naslonil na ideje Le Corbusierja iz predvojnih let in dobili smo naselja, kot sta Novi Zagreb in Novi Beograd. »A to so bila povsem nova mesta, ki so se jih urbanisti in politiki odločili zgraditi zunaj historičnega tkiva samega mesta, kar pomeni, da Novi Zagreb in Novi Beograd nista imela nič od urbanega, od kakovosti življenja v skupnostih, ki se formirajo v mestih,« pojasnjuje Skansi.
Tu nastopi Mušič, ki si je za cilj zadal funkcionalnejše soseske, ki bi imele prostorsko, urbanistično in funkcionalno identiteto, hkrati pa urbanost. Soseska BS 7 ima polfunkcionalne značilnosti: vrtce, šole, dom za ostarele, parke in nakupovalno središče, ki so značilnosti urbanosti, »v katerih se lahko ustvari občutek skupnosti, kolektiva, ki ga ljudje potrebujemo.«
Sicer pa sogovornik opozarja na celo generacijo kakovostnih urbanistov oziroma arhitektov, ki jim je bil učitelj Edvard Ravnikar. Omeniti velja Šišensko sosesko 6, ki se začne z visokimi bloki ob vpadnici in se potem odpira v naselje nižjih stanovanjskih blokov, polno parkov in drugih funkcionalnih površin. Tudi Koseze so primer uspele soseske s številnimi pešaškimi površinami, enako Fužine s krasnimi parki in dobrim dostopom do Ljubljanice.
Zlati časi urbanizma
Razstava o Mušiču je na neki način razstava o zlatih časih slovenskega urbanizma. Po mnenju Luke Skansija urbanizem kot disciplina ne obstaja več, vsaj ne v taki obliki, kot je obstajal od srede 19. stoletja do 80. let 20. stoletja, ko se je ukvarjal z iskanjem kompromisa med ekonomijo in politiko. V Jugoslaviji, kjer ni bilo razvitega zasebnega sektorja, je vlogo načrtovalca prevzela država. Dober primer je prav Ljubljana od 60. let naprej, ko je generalni urbanistični načrt določil, da Ljubljana ne bo rasla kot Zagreb ali Beograd, pač pa se bo razvijala po sistemu serije sosesk ob vpadnicah.
Danes, meni Skansi, je politika izgubila bitko proti zasebni iniciativi. Ljubljana je v zadnjih letih naredila nekaj zelo ambicioznih projektov v centru, kar je pozitivno spremenilo njeno identiteto. »A na to gledam kot na prostorsko intervencijo v zamejenem območju, ki je iz Ljubljane naredila mesto turizma. Tega pa ni mogoče imenovati urbanizem, kajti urbanizem je nekaj širšega, nekaj kompleksnejšega in zadeva razvoj gradnje ter načrtovanje mesta v veliko večjem merilu.«
