Del odgovora je verjetno v tem, da so ti ljudje hudo arogantni, da ne vidijo dlje od lastnega nosu in ne poslušajo nikogar razen samih sebe, da živijo zaprti v svoj incestuozni svet in da so se v zaverovanosti sami vase in svojo moč očitno uračunali. Spodletelo jim je verjetno prav zato, ker je šlo za totalno mobilizacijo esteblišmenta. Ljudje ta esteblišment sovražijo. Vlada na silo, s silo, ker nima legitimnosti. Odsotnost legitimnosti kompenzira z vseobsežno mrežo laži, sprevračanja, zavajanja, poneumljanja, s civilno psihološko vojno in političnim marketingom. Ta manipulacija je tako razdelana in razvejana, da ji manipulatorji sami nasedejo, ko pride do ljudstva, pa na koncu koncev trči ob elementarna dejstva in znake. Vse več ljudi živi vse slabše. Esteblišment je tak elementarni znak. Kot poosebljenje esteblišmenta je kandidatka Clintonova mobilizirala proti sebi ves gnev, ki tli v ljudstvu.
Do tu so stvari relativno preproste. Težje mi je razumeti reakcijo volilcev Clintonove. Del te populacije ima razloge za bojazen, predvsem priseljenci s kratkim stažem – še zlasti tisti, ki imajo svojce brez dokumentov – in črnci. Težko pa doumem, od kod tak panični strah med liberalno-demokratično študentarijo in inteligenco. No, del razlage je na dlani. Kampanja demokratske kandidatke je demonizirala Trumpa in strašila z njim. To sejanje strahu je bilo posebno izrazito potem, ko je aparat demokratske stranke izigral Sandersa. Ker Clintonova ni imela nobenega sporočila – razen abotnega »Skupaj smo močnejši« –, je toliko večjo vlogo igralo ustvarjanje strahu. To je sicer od Busha ml. naprej glavni, nosilni prijem ameriške politike v njenem razmerju do lastnega prebivalstva, do zaveznikov in tistih, ki jih ima za sovražnike. Strašilna volilna kampanja je torej v duhu časa in je obrodila sadove. Ni sicer prinesla volilne zmage, je pa razširila paniko med poraženci.
Ampak ta razlaga nas ne pripelje prav daleč. Šok, strah, panika, ki se kažejo, so nesorazmerni z grožnjo šokiranim, prestrašenim in paničnim, ki jo lahko detektira nekdo, ki ni z njimi v tem stanju duha. Mediji prinašajo podobe popolnoma pretresene mladine, ampak medijem seveda ne moremo zaupati. Vendar je v nemedijskem svetu podobno. Na srednji šoli, ki jo obiskuje moj sin, so bili učitelji tako iz sebe, da nekateri sploh niso mogli predavati. Na univerzah odpovedujejo predavanja in izpite in odpirajo zavetišča za študente, da bi se v njih počutili varne. Ponujajo jim psihološko svetovanje in terapijo. Na nekaterih univerzah lahko študentje dobijo šolane terapevtske pse, na drugih se lahko igrajo s kužki. Na več univerzah so za študente kupili plastelin, barvice in pobarvanke in legokocke in milnico, da lahko spuščajo mehurčke.
To ni preprosto infantilizacija, to je politična infantilizacija. Če bi državo prizadela velika naravna nesreča ali bi doživela hud teroristični napad ali državni udar, bi vse to do neke mere še razumel. V danem primeru pa gre za odziv na volitve, na katerih ni bilo večjih nepravilnosti in na katerih je po regularnih postopkih dovolj prepričljivo zmagal »napačni kandidat«. Šok in strah ter panika so se zlili v demonstracije proti volilnemu rezultatu, v proteste, ki ne priznavajo volilnega izida. Ker stvari niso po njihovi volji, jadikujejo o napadu na svobodo. Ljudje, ki se imajo za strpne in tolerantne, za nasprotnike sovraštva in nasilja, ne priznavajo izvoljenega predsednika in bruhajo sovraštvo do njega in njegovih volilcev, ga žalijo, zažigajo njegove podobe, njegovo glavo nosijo na kolu, napadajo njegove privržence in na obletnico zloglasne Kristallnacht razbijajo izložbe po ulicah ameriških mest.
Ti ljudje se imajo za napredno, demokratično Ameriko. To je odziv napredne, demokratične Amerike na volitve, katerih rezultat jim ni po godu. Ampak če ne sprejmeš izida temeljnega demokratičnega postopka, ne sprejemaš demokracije. To so demonstracije napredne, liberalne Amerike proti demokraciji. In če ne sprejemaš rezultata volitev, ne sprejemaš odločitve ljudstva. Napredna, liberalna Amerika demonstrira proti volji ljudstva.
Dogajanje po volitvah nam dokazuje, da sta se liberalizem in demokracija razšla. To se je v zgodovini že dogajalo. Razmerje med liberalizmom in demokracijo nikdar ni bilo brez napetosti. Napetost, ki se zdaj v Ameriki kaže med njima, pa je redka, če ne kar izjemna. Ne gre le za razhajanje med demokracijo in liberalizmom, gre za konfrontacijo, za liberalistični napad na demokracijo. Demonstracije, ki so se sprva kazale kot spontane, vse bolj razkrivajo elemente organiziranosti. V tej konfrontaciji je večina levice na liberalistični strani. Nastopa kot nosilec in branilec liberalističnih vrednot, podpira izbranko liberalističnega esteblišmenta ter nastopa proti ljudstvu in demokraciji.
