Jesen je v svojem drugem, hladnejšem delu. Zato se je na izpostavljenih legah že pojavila slana. In skrajni, res skrajni čas je, da pred slano zaščitite rastline, ki bodo prezimile na prostem. Slana je namreč za rastline lahko bolj škodljiva kot daljša obdobja zimskega mraza, saj se navadno pojavi v času, ko rastline še niso povsem pripravljene na zimo. Pravzaprav je slana tista, ki rastlino pripravi na dolgotrajno mirovanje. Slana je tudi koristna, saj pomrzne mnogo škodljivcev v različnih stopnjah razvoja, ki se še niso pripravili na zimo.

Z rastlinami je tako, da slana prizadene njihove zelene dele. Če so rastline že v fazi, ko so iz zelenih izpostavljenih delov odstranile sok, slana ne naredi veliko škode. Kadar pa so zeleni deli še »živi«, lahko zaradi slane pride do poškodb delov rastlin, ki bi sicer prihodnjo pomlad odgnali. Take poškodbe so za rastlino velik stres. In prav zato je pomembna vloga vrtnarja, da pravočasno zaščiti rastline.

Prva stopnja preventive je, da dobro poznamo svoj vrt in mesta, kjer je največja verjetnost, da se bo pojavila prva slana. To je predvsem tam, kjer sicer ni veliko sonca, da bi ogrelo zemljo. Slana namreč nastane v stiku kapljic vode z zemljo, ki ima okoli nič stopinj. Ni slaba ideja, da si eno pozno jesen skrbno beležite, kje na vašem vrtu se najprej pojavi slana. Tako si boste lahko naredili načrt vrta z območji slabe, srednje in močne slane. Tako lahko prihodnjo vrtno sezono rastline, ki na vrtu ostanejo dolgo v jesen – recimo ohrovt – posadite tja, kjer je manjša verjetnost slane.

Zaščitna folija in slama za ovite rastline

Sicer pa je nujna preventiva. Kar zadeva slano, je za nekatere rastline bolje prezgodaj kot prepozno. To velja predvsem za mlade in cepljene rastline. Tudi na sadnem drevju je treba zaščititi cepiče, ki so najbolj občutljivi za slano. V preteklosti so zaradi zaščite pred slano v sadovnjakih kurili ogenj, da bi dvignili temperaturo ter zaščitili cepiče in mlade poganjke. Zdaj je najbolje, da cepiče zavijemo s tkanino ali termoregulativno folijo. Ta rastlinam omogoča, da dihajo, a jih ščiti pred nizkimi temperaturami. V to folijo, ki je kot bela koprena, lahko zavijemo tudi bolj občutljive sredozemske rastline, recimo palme, citruse, bugenvilije. Ob morju jih tako zaščitene lahko pustimo zunaj, na celini jih moramo kljub temu odnesti v hladen prostor v notranjosti. S folijo lahko v primeru napovedi slane pokrijemo tudi mlado solato in drugo zelenjavo, ki bo prezimila zunaj, a to je le zaščita pred prvo slano, nikakor pa ne pred zimskim hladom. Poleg folije lahko za zaščito uporabimo tudi slamo ali seno. Kar koli, kar okoli rastline ustvari sloj toplega zraka. Slana jeseni navadno ne naredi veliko škode, precej bolj je uničevalna spomladi, ko so rastline ponovno v ciklusu rasti.

Za rastline pa je lahko pogubna dolga in mrzla zima brez snega. Takrat odmre največ rastlin. Ker ne vemo, koliko snega bo zapadlo to zimo, glede na razmere v zadnjih letih pa ne gre računati na metrsko snežno odejo, je treba rastline na vrtu zaščititi tudi pred dolgotrajno zimo. Tudi sadno drevje, za kar je še vedno priporočljiva stara in preizkušena metoda zaščite debla z apnom. To ne odganja divjadi, temveč preprečuje, da bi lubje zaradi mraza razpokalo. Prav tako moramo zaščititi rastline, ki imajo občutljive koreninske sisteme, recimo vrtnice. Na grede naložimo smrekove veje in listje, lahko pa zaščitimo tudi debla, in sicer tako, da jih zavijemo v slamo. Tudi na zeliščno gredo položimo zastirko iz listja, da zavaruje korenine zelišč, ki prezimijo na vrtu. Še vedno pa velja, da je najboljša zaščita za rastline debela snežna odeja.