Kaki velja za sadno drevo subtropskih območij, čeprav tudi v kontinentalni Sloveniji daje zelo dober in kakovosten pridelek. Kot ocenjujejo člani turističnega društva Solinar Strunjan, ki ta konec tedna organizirajo že 16. praznik kakija v Strunjanu, imamo približno 20 hektarov intenzivnih nasadov in možnosti širitve še za 50 do 100 hektarov. To je sicer malo v primerjavi z drugimi sadnimi vrstami, vendar je to, kot pravijo, predvsem za slovensko Istro veliko.
Drevo je bolj trpežno, kot se kaže
Čeprav listopadno drevo najpogosteje srečamo na Krasu in na Obali, dobro uspeva tudi v notranjosti, saj začne brsteti pozno spomladi, sredi maja. Tudi jeseni ni prav nič narobe, če se ga pred obiranjem dotakne slana. Pozebe so zelo redke, saj bi drevo lahko poškodovalo le daljše obdobje ekstremno nizkih temperatur. To je tudi razlog, da kaki dognojimo le ob sajenju, pozneje pa ne, ker lahko zaradi predolge vegetacije pozebe. Pred prvo pozebo deblo mlade sadike zaščitimo s šopom slame ali koruznice (razen na Primorskem). Medtem pa so starejša drevesa odporna tako proti jesenski kot tudi zimski pozebi.
Najbolj priporočljiva gojitvena oblika (predvsem v intenzivnih nasadih) je nepravilna palmeta, vendar moramo paziti, da so ogrodne veje dovolj narazen, da ne pride do prevelikega zasenčevanja. Je pa zato doma gojitvena oblika ponavadi piramidalna. Ta mora imeti lepo razporejene ogrodne veje, da dobijo dovolj svetlobe.
Takšna drevesa obrezujemo podobno kot visokodebelna drevesa ekstenzivnega nasada jablan. V celoti odstranimo pregoste veje (predvsem v vrhovih) in spodrežemo povešene veje z izrojenim rodnim lesom. Velike rane zaščitimo s smolo za premazovanje ran, vendar pri kakiju to ni tako nujno kot denimo pri koščičarjih.
Plodove je treba umediti
Kakiji, v celinskem delu se najbolj priporoča sorta tipo, zorijo na drevesu oktobra in novembra, po odpadanju listja. Prezgodaj obrani niso tako okusni in so tudi pri postopku umeditve slabše obarvani. Plodove obiramo ročno tako, da plod rahlo privzdignemo in ga odrežemo s škarjicami tik ob venčnih listih. Tako štrlečo vejico v celoti odstranimo, da preprečimo poškodbe plodov v obiralni košari ali zaboju. Zlagamo jih v plitve zaboje v največ dvojne plasti, ker se pod težo plodovi lahko poškodujejo in začnejo gniti. Preden pa bomo kaki zaužili v vsej njegovi veličini, ga je zaradi veliko taninskih snovi treba umediti. Medenje opravimo pri temperaturi 20–25 stopinj Celzija. Med kakije, to velja tudi za kivi, lahko zložimo tudi zrela jabolka in banane, ki oddajajo veliko etilena, kar pospeši umeditev. Medenje navadno traja deset do štirinajst dni. Sama užitna zrelost je odvisna od časa obiranja, skupine gojene sorte, lege posajenega drevesa in dolžine vegetacijske dobe.
Kaki je priljubljen predvsem zaradi visoke vsebnosti vitaminov in mineralov, prehranskih vlaknin ter nizke vsebnosti beljakovin in maščob. Bogat je tudi z vitaminom A, ki ga vsebuje le malo manj kot s tem vitaminom najbogatejše sadje, marelice, in kar tridesetkrat več kot jabolka. Poleg tega vsebuje petkrat več vitamina C kot jabolka in le za tretjino manj kot agrumi. Pomembna je vsebnost pektinov in taninov, od mineralov do kalija, kalcija, fosforja in železa. Mnogi ga zaradi tega imenujejo tudi sadež bogov. Priporočljivo je, da se uživa svež, saj pri kakršni koli predelavi (sušenje, zamrzovanje, kuhanje) izgubimo nekaj vitaminov. Svež kaki dobimo na trgu od konca oktobra do začetka januarja, da ga bomo lahko uživali tudi zunaj njegove »sveže« sezone, pa ga sušimo kot drugo sadje, pripravimo pa lahko tudi marmelado ali džem.
