Brez avtomobila vseeno žal ni šlo. Že nekaj let je, odkar so italijanske železnice ukinile vse povezave med Italijo in Slovenijo, tako da smo se do Trsta podali z avtom. Tja smo prispeli nekaj po šesti uri zjutraj ter ga parkirali v garažno hišo v neposredni bližini železniške postaje. Natanko ob 6.38 se je naša rdeča puščica oziroma frecciarossa, eden od italijanskih najhitrejših vlakov, začela premikati. Povratna vozovnica, kupljena na spletu, nas je stala 70 evrov po osebi, kar je ceneje oziroma primerljivo, kot bi znašal strošek goriva in cestnin po Italiji. Žal hitra proga med Trstom in Milanom še ni zgrajena, tako smo na zaslonu v vlaku le nekajkrat uzrli hitrost okoli 200km/h, sicer lahko na posebnih progah vlak doseže hitrost tudi do 300km/h. Vonjave iz restavracije na vlaku so nas hitro spomnile na sendviče, ki smo jih prinesli s seboj. Navada, ki bi ob taki postrežbi, ki jo ponujajo na vlaku, lahko že davno postala preteklost. Po štirih urah udobne in brezskrbne vožnje skozi Benetke, Padovo in Verono smo tako prispeli v Milano. Čakal nas je še petminutni sprehod do postaje Milano Repubblica, kjer so železniške povezave do postaje Rho-Fiera, kjer je sejem, boljše, in že smo se znašli med kopico ljudi in jeklenih konjičkov.
Hostese, ki potrpežljivo pozirajo
Milanski motociklistični sejem je eden največjih v tem delu Evrope, veliko proizvajalcev motociklov in opreme pa izbere sejem za predstavitev novih ali prenovljenih izdelkov. Prav zato sejem oblegajo novinarji in novosti željni obiskovalci. Praktično pri vsakem razstavljalcu se gnete gruča ljudi, ki bi se usedli na motor, preizkusili kakšno čelado ali pa le posneli selfi z eno od hostes, ki potrpežljivo pozirajo. Med podaljšanim sejemskim koncem tedna se lahko število obiskovalcev povzpne tudi do pol milijona. Ko se je ura prevesila v pozno popoldne smo bili že dodobra utrujeni, odpravili smo se nazaj v središče mesta, kjer smo si privoščili pozno kosilo v piceriji, katerih tam ne primanjkuje, cene pa so bile presenetljivo podobne tistim, ki smo jih vajeni v Ljubljani.
Ura je neusmiljeno odbila sedem. Siti in zadovoljni smo se odpravili nazaj proti železniški postaji ter se na vlaku zleknili v udobne sedeže. Ob 19.35, ko je vlak speljal s postaje, smo že zadremali. Prebudilo nas je šele dejstvo, da nas pričakuje najbolj stresen dogodek dneva – vožnja z avtomobilom od Trsta do Ljubljane.
