Pri Donaldu Trumpu pa je bilo drugače. Od odločitve za kandidaturo naprej je s svojimi nastopi in izjavami vedno vzbujal občutek neresnega moža, nekateri najbolj »poklicani« so ga označevali za klovna, njegovo početje za cirkus ali resničnostni šov.
Tudi slovenski politiki, tisti, ki so kar koli spregovorili o njem, niso dajali kakšnih resnih izjav. Iz tega se je videlo, da nihče na razmišlja o možnosti, da bo premagal Hillary Clinton. Tudi politični analitiki in »analitiki« so njegovo morebitno zmago ocenjevali kot misijo nemogoče.
Pa vendar se je zgodilo ravno to, kar je bilo videti nemogoče. Zdaj tisti, ki so Trumpa ocenjevali kot neresnega kandidata, počasi zajemajo sapo, čez nekaj časa pa bodo začeli modrovati o tem, kako so tak izid pravzaprav pričakovali. Tako kot počnejo vedno, kadar se izkaže, da so povsem usekali mimo.
Trump je napovedi, kako se ne bo znašel v vlogi predsednika, ovrgel že v svojem prvem govoru po razglasitvi rezultatov. Pokazal je, da v realnosti povsem drugače dojema vlogo predsednika ZDA, kakor jo je prikazoval v volilni kampanji. Takrat je počel in govoril vse tisto, s čimer je vzbujal pozornost, pa čeprav so se mu ljudje le smejali. Zdaj je tega konec, začenja se resno življenje predsednika Trumpa. To se je pokazalo tudi ob prvem pogovoru z dosedanjim predsednikom Obamo.
Tak izid volitev pa Sloveniji prinaša nekaj dobrega. Zaradi Melanie, Slovenke, prve dame ZDA, bo zamenjava Slovenije in Slovaške resnično le izjema. Turistični obisk iz ZDA bo porasel, na naši diplomaciji in gospodarstvu pa je, da to izkoristi tudi za povečanje gospodarskih tokov med državama.
Ta nekoliko nepričakovani rezultat volitev pa bi moral strezniti predvsem slovenske politike, od strank, vlade, predsednika države do poslancev v državnem zboru. To je dokaz, da ljudem nekoč prekipi zaradi vzvišenosti politikov, ki resničnih življenjskih razmer državljanov sploh ne opazijo. Namesto tega način življenja ocenjujejo le skozi svoj status in standard.
Naši politiki neodgovorno razprodajajo državno premoženje, investicijske posle (na primer tretja razvojna os, drugi tir…) uravnavajo po svojih interesih, iz državljanov se preprosto norčujejo. Primera, ki to norčevanje dokazujeta, sta uskladitev pokojnin za 0,40 odstotka (!) pa tudi trditev ministrice za finance, da za ustreznejše plače tistih javnih delavcev skupine J preprosto ni možno zagotoviti sredstev, medtem ko pri sprostitvi plač za najvišje plačne razrede in politike, tudi njene, ni bilo težav.
Dopuščanje izčrpavanja gospodarstva in delavcev, razraščanje brezobzirne neoliberalne prakse, hlapčevsko izpolnjevanja zahtev Bruslja in multinacionalk, podpisovanje za Slovenijo škodljivih sporazumov, katastrofalno stanje vojske in policije (opremljenost in plače), neprestano brezplodno obljubljanje reform, ustvarjanje pogojev za bogatenje bogatih in siromašenje revnih, popolno razsutje socialne in pravne države, to so ravnanja politikov, za katera bodo državljani nekoč izstavili račun.
Zmotno je prepričanje, da se bo do volitev vse to pozabilo. Nikjer tudi ni jamstva, da bo plačilo tega računa le izguba volitev.
Ernest Jazbinšek, Ljubljana
