Morda se mu bo zdelo, da se mi je zmešalo. Morda se tudi vam, ki se izčrpani od službe ne utegnete, ne zmorete popoldne še pri konkurenci malo pomatrati za priboljške, zdi, da z mano nekaj ni v redu. A se vsi skupaj motite. Natančno takšno zahtevo je namreč sindikat zdravnikov in zobozdravnikov Fides poslal ministrici za zdravstvo. Takole so zapisali v dodatnih zahtevah pred pogajanji: »Če delodajalec zdravnika toliko obremeni, da bi postalo njegovo delo pri drugem delodajalcu zaradi tega nevarno, mu mora zagotoviti enak finančni položaj, kot če bi delo drugje opravil. Slednje naj se uredi v kolektivni pogodbi za zdravnike ali v aneksu h kolektivni pogodbi.«
Zdaj se je torej treba resno vprašati: ali so v Fidesu popolnoma ponoreli in ne nadzirajo več svojih pohlepnih instinktov ali pa se je zmešalo vsem zdravnikom, ki jih Fides zastopa?
Zahteva namreč kaže, da se zdravnikom zdi, da jim enostavno pripadata dve plači. Da so kasta nad vsemi drugimi kastami. Da zanje ne morejo veljati pravila kot za vse druge enako izobražene v javnem sektorju, da so nad znanstveniki, šolniki, kustosi, nad vsemi, da ne živijo v istem svetu kot mi in ne pristajajo na pravila ne glede plačila ne glede konkurenčne klavzule. V varni javnosektorski službi z vsemi ugodnostmi bi torej radi delali le toliko, da bi bili majčkeno utrujeni. Po okrepčilnem kosilu jim zato ne bi bilo težko stopiti do zasebne ambulante in še tam preživeti nekaj ur. Želijo si skratka javno službo, ki jim bo omogočala hranjenje moči za popoldanski »fuš«. Če jim država tega ne more zagotoviti, če morajo delati toliko, da popoldan le še omahnejo na kavč, potem naj jim država povrne izpadli dohodek. Ta fuš ima v očeh Fidesa očitno status neodtujljive človekove pravice.
Pustimo ob strani absurd, ki ga skriva ta zahteva: ali bi vsi zdravniki prejemali neki pavšal za neko morebitno delo, ki bi ga morebiti popoldan opravili, če ne bi bili preveč utrujeni? Ali pa bi to potencialno, nikoli opravljeno delo ocenil potencialni zasebni delodajalec (ki je pogosto ravno ta isti zdravnik)? In ali to ne spominja na zahtevo SDS, da naj ji država povrne denar, ki bi ga morebiti dobila, če bi jo na volitvah pred dvema letoma morebiti volilo toliko in toliko volilcev?
Poglejmo si stvari z drugega zornega kota: zdravniki nenehno zaostrujejo tudi normative. Res je: treba je ugotoviti, kolikšno število bolnikov na enega zdravnika bi bilo optimalno, in tiste, ki jih imajo več, dodatno plačati, hkrati pa že danes, ampak res danes, začeti zaposlovati nove zdravnike. S tem bi se postopoma položaj uredil in bi zdravniki popoldne lahko počivali. In se pač vozili s takimi avtomobili kot vsi mi.
Toda Fidesove zahteve so popolnoma drugačne. Od države zahtevajo, naj TAKOJ spremeni sistem tako, bodo zdravniki lahko bolnike, ki sežejo čez normativ, odklonili; hkrati pa naj država njihove plače izvzame iz javnosektorskega plačnega sistema! Fidesu gre res za veliki met: poleg klasične privatizacije hočejo zdaj tudi »privatni« otok znotraj javnega sektorja, takega, ki bo posebej za njih vzpostavil mošnjiček velikih plač, a ohranil vse lepote javnega sektorja, od varnosti zaposlitve do dopustov itn. Ki bo služil le njihovim interesom, ne pa bolnikom. Za te cilje so torej pripravljeni pahniti na tisoče in tisoče ljudi v stanje, ko ob sedanjem pomanjkanju zdravnikov enostavno ne bi imeli in tudi ne bi mogli dobiti svojega zdravnika. Enostavno bi jih pustili crkniti pred vrati ambulante. Tako nekako, kot je predsednik sindikata Konrad Kuštrin skomignil z rameni ob vprašanju, kaj se bo zgodilo z bolniki, ki bodo zaradi stavke utrpeli nepopravljive zdravstvene posledice.
Ne bom govorila o Hipokratovi prisegi, Fides je preveč cinična združba, da bi bilo smiselno omenjati njim povsem neznani pojem. Je pa verjetno treba na glas povedati, da zdravniki, ki so tudi sokrivi za stanje, saj že desetletja skozi stavke vedno zahtevajo le svoje pravice, svoje ugodnosti, svoj izjemen status, prav malo pa jim je mar za reševanje sistemskih težav, ki jim na neki način celo koristijo (brez čakalnih vrst sploh ne bi mogli stavkati), zdaj od države pričakujejo, da zaradi njihovih interesov demontira obstoječi model zdravstva. Ta model ima hude težave in zaradi anomalij deluje slabo, a v biti je demokratičen in socialno naravnan. Toda zahteva, naj država z odredbo dovoli odganjanje bolnikov, na eni strani samodejno prinaša širjenje privatnega sektorja (popoldan spočitih zdravnikov) za tiste, ki si ga lahko privoščijo, na drugi pa popolno nezaščitenost šibkejših v korist ozkega segmenta ljudi, ki brutalno izkoriščajo stiske vseh nas, kadar smo bolni. To je tako, kot bi učitelji rekli, da bodo poučevali le učence do normativa, tistih v zadnji klopi, ki so čez, pa ne. To pa seveda nima več zveze z zdravstvom, to je imanentno politično vprašanje o ustroju države, to je vprašanje za predsednika vlade Cerarja: ali je zaradi pritiskov enega ceha pripravljen ukiniti splošno dostopnost do zdravstvenih storitev in čez noč pahniti prebivalstvo v še eno grozljivo negotovost, v še en preživetveni boj, tokrat dobeseden?
