Francoska policija je bazo želela vzpostaviti zaradi preprečevanja kraj identitete in drugih zlorab, podatke bi zbirali na osnovni potnih listov in osebnih izkaznic, vanjo pa bi državljane vključili po dvanajstem letu starosti. Prav ste prebrali, francoski policisti bi radi v eni bazi vzdrževali podatke vse Francije, ki bi obsegali ime in priimek, naslov bivanja, zakonski status, barvo oči, težo in prstne odtise ter fotografijo. Skratka, veliko preveč osebnih podatkov.
Informacijski pooblaščenec in nevladne organizacije so se seveda odzvali, in čeprav je vlada hotela zakonodajo, ki bi podpirala tako zbirko podatkov, potrditi po hitrem postopku, se zdaj sooča z javnimi protesti in vse večjim številom politikov in javnih osebnosti, ki temu nasprotujejo.
Zelo verjetno so Francozi dobili idejo pri Britancih, ki bodo do konca letošnjega leta uzakonili tako imenovano listino vohljačev (orig. Snooper's charter oziroma Investigatory Powers Bill), ki bo britanskim varnostno-obveščevalnim službam dovolila brskanje po vseh bazah podatkov na Otoku ne glede na to, kdo je njihov lastnik oziroma kdo jih upravlja.
Na ravni Evropske unije že poznamo sistem PNR, ki si z Združenimi državami Amerike izmenjuje podatke o letalskih potnikih, nad podatkovnimi bazami državljanov pa se navdušujejo tudi druge države, denimo Danska. Zanimivo je, da imajo v državah z zgodovinskim spominom na državne podatkovne zbirke, kot sta Nemčija in Španija, popolnoma drugačno mišljenje o velikih zbirkah osebnih podatkov, kjer se posameznik znajde avtomatično brez jasno izražene privolitve. Ker so pač na lastni koži izkusili, kako nevarne so te ideje.
Ko smo že pri nevarnih idejah – nič ne kaže, da bi ljudski ljubljenec Barack Obama do svoje dokončne predaje oblasti Donaldu Trumpu januarja 2017 uničil sistem nadzora, ki ga trenutno uporabljajo ameriške varnostno-obveščevalne službe. Mislite si, kar si hočete. In zaščitite svoje komunikacije.
