Če praznuješ, potem proslavi s slogom, pogumno, z izbranim programom, spoštuj svoje drago občinstvo, ki si ga iz nič zaradi elementarne svetovljanske kulturne potrebe gradil dvajset let v počasi okrevajočem mestu; tako je mogoče brati odločitev organizatorjev 20. Jazz festa Sarajevo za v vsem maratonski, obsežni petdnevni program s koncerti za vsa ušesa.
Jazz festival je edina mednarodno relevantna glasbena prireditev v Sarajevu in obenem redka priložnost za domačine, da se priklopijo in neposredno doživijo muziko, ki, nasploh povezana z jazzom in njegovimi historičnimi sestavinami, improvizacijo, sodobnim skladanjem in iskalsko žilico v drugih godbah, zadiha s polnimi pljuči ali bolj pritajeno. To festivalu občinstvo vseh generacij, ki je tako ali drugače kulturno prikrajšano za redni stik z novimi, nevsakdanjimi godbami, očitno priznava, saj je bila večina koncertov na različnih prizoriščih polna, nekateri pa so bili vnaprej razprodani.
Zorn kot magnet
Toda letos se je pripetil tudi bolj množičen obisk iz tujine, zares iz vseh koncev Evrope. Kriva je bila evropska premiera zadnjih snovanj in vse širšega opusa bagatel newyorškega skladatelja, »nebodigatreba« nove muzike Johna Zorna. Svoje Bagatelles je predstavil z enajstimi zasedbami na petkovem peturnem maratonu pred približno devetstotimi poslušalci v skoraj polni dvorani Bosanskega kulturnega centra, ki je tudi osrednje prizorišče festivala.
Zornova cena še zdaleč ni bagatelna, prav nasprotno, toda zasnova teh novih kratkih inštrumentalnih skladb za druščino iz starega krožka glasbenikov »downtowna« in prihajajočih newyorških moči ter sam način njihovega podajanja je bil daleč od muzične cenenosti. To je bil dragocen poklon festivala samemu sebi, glasbenikom in občinstvu, ki se je radovedno in občudujoče spoprijelo, a tudi dobesedno bojevalo z močno, dramaturško in kontrastno dosledno verigo skladb v izvedbi različnih zasedb. V dvajsetminutnih intervencijah so se zvrstili Zornov kvartet Masada, komorni dui (akustični kitarski Juliana Lagea in Gyana Rileyja je koncizno brstel), klavirski in elektronski solo, vse do navitih rock/funk bendov, kot so rušilni mladi grindcorovci iz Brookyna Trigger, trio organista Johna Medeskega s fantastičnim bobnarjem Calvinom Westonom in avanttrio Asmodeus kitarista Marca Ribota, ki mu je spektakularno dirigiral Zorn sam in vse položil na tla – izčrpane, osuple, vznesene, besne, užaljene, začarane. Bagatele so skoraj docela kromatični, duhoviti, ritmično razgibani, na videz alogični komadi s finimi rešitvami in pulzom, ki brišejo za seboj orientalistične sledi dolge skladateljeve »radikalne judovske faze«. Zorn je (že) klasik nove muzike, naj je to katakombam akademizirane »nove glasbe« in »jazza« všeč ali ne. To je glavna novica iz Sarajeva za zunanji svet.
Koncertni spored raznolikih godb je začinilo odlično muziciranje chicaškega trobentarja Roba Mazureka s triom Sao Paolo Undreground, ki se je raztegnil v improvizaciji tolkal, domišljene rabe elektronike in natrganih linij trobente, napolnjen z referencami in tipanjem po brazilskih širjavah. Kabarejska predstava mednarodnega tria Courtois/Greaves/Nauseef v prijetnem avditoriju Pozorišta mladih je z dobrodušnimi songi med reducirano medigro bistro drezala, solo francoskega kitarista Marca Ducreta je bil zvočno večplasten in zibav.
Domačini razmehčano
Koncerti domačih in »domačih« glasbenikov so privabili širše občinstvo z mehkim melosom, liričnostjo in včasih pretirano spravljivostjo, to velja tako za dueta pianista Bojana Zulfirkarpašića kot za všečno »etniziranje« kitarista Miroslava Tadića in harmonikarke Merime Ključo, ki sta med drugimi napolnila prostore čudovito obnovljene Viječnice, hrama bosanske pisane besede in vednosti, ki je pogorel med obleganjem mesta. Med tistimi, ki so se ob jubileju ponovno vrnili na sarajevski oder, je bil tudi slavni turški virtuozni Taksim trio, a se je porazgubil v odmevu lastne predaje samovšečnim, pocukranim temam, ki so mejile na kič TV-serialk. Navdušena publika na tem koncertu je bila povsem drugačna od tiste, ki se je konfrontirala z bagatelami, kar je dovolj povedno.
Sarajevo ima klub oziroma, bolje, začetek pravega jazz kluba v odlično opremljenih in udobnih kletnih prostorih, kar bi lahko bil začetek rednega muziciranja v mestu. Publika je mlada in zvedava. In Sarajevo ima festival, ki se je dokončno vpisal na zemljevid pomembnih regionalnih evropskih jazzovskih festivalov. Kljub vsem težavam prireditelja z lokalnim okoljem, togostim kulturnih institucij, debilnim turbo medijem in prevladujoči mentaliteti raje v mestu vzpostavlja razliko in se z občinstvom vred gre svoje prikupne bagatele.
