Ko obiščejo Banko Slovenije kriminalisti, intervenira Evropska centralna banka (ECB), in ko računsko sodišče izda revizijo uspešnosti upravljanja nedonosnih terjatev največje banke NLB, je velik del vsebine tudi tri leta kasneje prekrit s črnim flomastrom. Vprašanje, kaj takšnega je pod preprogo, ki jo je leta 2013 razgrnila slovenska trojka, da ni bilo doslej niti enega dogodka niti enega dokumenta, povezanega z milijardno sanacijo bančnega sistema, ki ga ne bi tako ali drugače zaznamovala poslovna oziroma bančna tajnost, ostaja aktualno z vsako oznako tajnosti, z vsakim potegom črnega flomastra.
Tajni ostajajo tako še vedno tudi avtorji seznama slabih in manj slabih terjatev podržavljenih bank, ki so jih te prenesle na Družbo za upravljanje terjatev bank (DUTB). Ne glede na to, da je seznam terjatev javen že vse od aprila 2014, je novembra 2016 še vedno (poslovna ali bančna) tajnost, kdo je seznam pripravil in kdo ga je usklajeval. Če upoštevamo, da je priprava seznamov po ugotovitvah računskega sodišča potekala brez vnaprej določenih meril, in hkrati držijo še neuradne informacije, da so se končni seznami tako terjatev kot njihovih prenosnih cen pilili kar po elektronski pošti, je zadrega morda razumljiva, a tajnost tega dela sanacije bančnega sistema je toliko bolj nesprejemljiva.
Način, kako je seznam, na katerem so se znašli tudi komitenti, ki so bankam redno poravnavali posojila, nastal in kdo je zanj odgovoren, je tri leta kasneje namreč še vedno aktualen vsej iz dveh razlogov. Prvi se nanaša na izračun velikosti bančne luknje. Če vprašate lastnike izbrisanih podrejenih obveznic, je bil seznam pisan z vnaprej opredeljenim ciljem, to je, da mora biti kapitalska luknja dovolj velika, da bo utemeljen izbris v celoti. Ali to drži, bodo med drugim verjetno ugotavljala tudi sodišča, na katera se bodo lahko razlaščenci po spremembi zakonodaje, ki bo sledila odločitvi ustavnega sodišča, obrnili z odškodninskimi tožbami.
Drugi razlog, zakaj je priprava seznama terjatev za prenos še vedno aktualna, pa se skriva v dejstvu, da so terjatve s tega istega seznama danes naprodaj. Njihova prodaja sama po sebi ni sporna, saj je bil DUTB s tem namenom tudi ustanovljen, kar bode pri tem (vedno bolj) v oči, pa je dejstvo, da ostaja javnosti skrito, kdo so dejanski kupci teh terjatev – številni med njimi prihajajo iz davčno ugodnejših območij – in po kakšni ceni jih kupujejo. Pred razkrivanjem teh podatkov se v slabi banki branijo z istimi argumenti poslovne tajnosti. DUTB bi moral sicer zagotavljati, da teh terjatev ne kupujejo po diskontiranih vrednostih nekdanji dolžniki saniranih bank, a v slabi banki, ki strmi predvsem za dobičkom, tega preprosto niso sposobni nadzirati.
Kot v primeru številnih drugih momentov zgodovine tudi pri milijardni sanaciji bančnega sistema čas za dokončno razčiščevanje očitno še ni prišel. Eden glavnih razlogov je nedvomno v tem, da igra (razprodaja) še traja, a pravila ostajajo znana le peščici.
