V letalu na poti nazaj so me spet razveselili Butanci. V Economistu so resno analizirali vzročnost in povezanost njihovega odnosa do življenja in napredka. Butan je edina država na svetu, ki ne pozna ekonomskih terminov. Tam GDP, BND, BNG in podobne skovanke ne pomenijo nič. Napredek se meri s srečo ljudi. Zato so uvedli BNS – bruto nacionalno srečo. Več ko je sreče, bolj ko so vsi zadovoljni, bolje se obnaša ekonomija. Preprosto in učinkovito.
Kot dialektično nasprotje je v letu nekje nad Sibirijo na drugi strani luže slavil Donald Trump. Že pred skoraj pol leta sem s prijatelji stavil, da bo Trump zmagal. Zakaj sem bil prepričan o njegovi zmagi? Zaradi enega samega stavka: Naredimo Ameriko spet močno. Na ta slogan ni odgovora. Proti temu se ni mogoče boriti. Je esenca preteklosti, sedanjosti in prihodnosti povprečnega volilca. Biti prvi, najmočnejši, lider, kreator in ne nazadnje bog sveta. Hillary Clinton se je spopadla s parolo: Skupaj močnejši. Jao, jao, jao. Kdo pa si v tem svetu, v tej državi, v tej občini ali v tem stanovanjskem bloku želi, da bi bili skupaj močnejši. Vsi si želimo, da bi bili močni sami, da bi zjebali drugega, da bi egoistično uživali v vsaj simbolni prevladi.
Ne nazadnje mi je trden pristanek na domačih tleh vrgel v glavo ravno ti dve entiteti: ustvarjanje nestabilnosti in egoizem. Televizijski ekrani so mi ponujali interpelacijo proti ministrici za šolstvo. Konrad Kuštrin je spet pobesnelo nabijal ministrico za zdravje in začela se je stavka zdravnikov. Te stavke ne razumem. Pred nekaj tedni se je odstavljalo ministrico zaradi predolgih čakalnih vrst. Zdaj zdravniki stavkajo, odpovedujejo se pregledi, posegi, operacije, torej čakalne vrste bodo spet daljše. Celo ugledni borec za pravičnost gospod Erik Brecelj je v kamero izjavil: »Danes sem moral pregledati 60 pacientov. Po normativih bi jih moral pol manj.« Neizrečen sklep se je glasil: če me boste bolje plačali, lahko normative tudi zvišamo. Si predstavljate to logiko: če me boste bolje plačali, bodo čakalne vrste izginile. Čez noč.
In kaj bo imel od tega pacient? O. K., nekaj zagotovo. Zadovoljnejšega zdravnika. Nekako se zdi, da vsi zdravniki trpijo. Da jih je nekdo nagnal, da študirajo medicino, da pregledujejo paciente in rešujejo življenja. Že dolgo nisem slišal nikogar na ekranu, ki bi rekel, kako uživa v delu, kako ima rad paciente, kako je to njegovo poslanstvo. Logično, saj je dejstvo je, da so naši zdravniki reveži. Da so mizerno plačani. Da težko speljejo mesec brez odrekanj. Da so v primerjavi s kolegi v tujini navadni klošarji. Vendar ne s tistimi, ki že bolj gravitirajo proti vzhodu. Ugledni doktorji v Bolgariji dobijo malo več, kot je pri nas zajamčena plača.
Kaj pa bo končni izkupiček stavke? Najverjetneje se bomo vsi uprli, ugled vlade bo padel, ministrica bo rekla dost 'mam in se zjokala pred kamerami in na koncu se bo našel denar za povišanje neuglednih zdravniških prihodkov. Stranski produkt vsega pa bo nestabilnost. Jeza in strah. Ker potem se bodo uprli še šolniki, pa vsi zaposleni v javnem sektorju, pa vojaki, pa še enkrat policisti. V tej vsesplošni nestabilnosti bo manjkal samo še kakšen kresilni kamen, da bo vse skupaj zanetil, in dobili bomo ali nove volitve ali državni udar, ali pa kar spopad različnih egoistov na ulicah. Spopadi se zanetijo z malo iskro: ena laž, ena grožnja, en eksces ali ena anonimka.
Tole z anonimkami je pri nas že prav smešno. Vsako anonimno obtožbo morajo kriminalisti namreč vzeti zares. Tako sem se tudi sam znašel v eni taki zgodbi. Kot kolateralna škoda. Popolnoma izmišljeni, popolnoma skregani z logiko in maščevalno politično motivirani pravljici za jezne državljane. Ko se je kriminalist pogovarjal z mano, mu je bilo nerodno. Porabil je en teden, da je ugotovil tisto, kar je vedel že na začetku. Da gre pač za enega, ki njih ali mene sovraži. Stran je bil vržen njegov čas, stran je bil vržen moj čas, stran so bili vrženi celo zapisi na portalih in ostal je slab priokus: saj res, da ni nič res, ampak lahko pa bi bilo.
Ostal je priokus, da ni šans, da bi pri nas stopili skupaj. Ni šans, da bi spoštovali drugače misleče. Navsezadnje ni šans, da bi uživali v stabilnosti. Na žalost se bo pri nas tako kot v Butanu (ne)napredek tudi meril z BNS. Vendar z eno malo spremembo, glasil se bo namreč: bruto nacionalno sovraštvo
