NK Svoboda ni zgolj knjiga o beguncih, ampak o sočutju, človečnosti, empatiji in zavedanju drugačnosti, na katero se vsakdo odziva po svoje. Spremljal sem tako sovražne odzive kot optimizem in pozive k pomoči, kar se mi je zdelo zanimivo, situacija pa navdihujoča in edinstvena. Kot prostovoljec sem v zbirnem centru na Dobovi spoznal, da bi se med temi ljudmi lahko znašel tudi sam. To so družine, ki potrebujejo pomoč, ljudje, ki vse svoje življenje nosijo v enem nahrbtniku. Iz naslanjača pred televizijo v topli sobi sem se odpravil v drugačen svet med ljudi na negotovi poti. Izkušnja je bila živa, zelo se me je dotaknila. Čutil sem njihov strah in negotovost, takrat sem uvidel, da je knjiga prava pot. Moje sporočilo mladim bralcem je, da smo vsi enaki ter da je treba ljudem v stiski pomagati. Dobro je imeti družbo, ki ponudi roko, ko je treba, ne glede na to, kdo jo potrebuje.
V takšni družbi je zagotovo dobro živeti, a se zdi, da naša ni takšna.Glas sovražnosti je sprva morda prišel preveč do izraza, a se zdi, da sta pozitivnost in dobrodelnost na koncu vendarle preglasili »tuljenje v luno«. Težava je, da živimo v času, ko lahko vsak reče, kar koli želi, ljudje pa si mnenje oblikujejo zgolj na osnovi drobcev, ki jih sprejmejo, ter ga brez poglabljanja delijo naprej v javnosti.
Osrednja lika v knjigi sta Sabi in Anej, vrstnika z različnih koncev sveta, kar med njima ustvarja prepad, po drugi strani pa sta si zelo podobna, saj sanjata podobne sanje in hrepenita po istih rečeh.Cilj je bil prikaz teh podobnosti med njima. Boštjan Videmšek mi je pomagal z informacijami o tem, kako so pred vojno živeli v Alepu – igrali so nogomet in preganjali punce, nič kaj drugače kot to, kar počnejo najstniki tukaj. A imeli so nesrečo, saj je vojna grobo prekinila tok njihovih življenj, ljubezni, vsega, česar so bili vajeni in kjer so se počutili varne.
Mladostniki starejšim večkrat očitajo, da so pozabili, kako je biti otrok. Vi ste knjigo napisali z zornega kota najstnika. Kako ste se tega lotili in kako se vam zdi, da vam je uspelo?Morda mi je bilo lažje, ker živim z najstnikoma, starima 13 in 17 let, včasih se mi zdi, da sem tudi sam še vedno velik najstnik. Med pripravo na pisanje sem prebiral stare dnevnike, da sem se spomnil, kaj se je takrat dogajalo z menoj in kaj mi je bilo pomembno. Vedel sem, da kot najstnik zdaj ne bom mogel pisati, kar sem skušal nadomestiti z neko zrelostjo. Tragično in obremenjujočo temo sem skušal mladim približati prek dnevniških zapisov, torej prek intimnih misli najstnikov, s katerimi se lahko poistovetijo.
Bralcu ste se približali tudi z uporabo slenga in psovk. So bile slednje nujno potrebne?Sabi ne preklinja, Anej pa. Je razvajen, samozavesten in ima »polno rit« vsega. Tudi s tem sem skušal prikazati razliko med okoljem in njima. S preklinjanjem poudarjam začudenje, šok, strah in druga čustva. Urednica je psovke pustila v besedilu, saj so bile na pravem mestu in v službi čustev, z njimi pa se je dalo malo več povedati.
V knjigi najdemo zelo sočne, aktualne psovke, »kosmatih medvedov« ni nikjer na vidiku.Različne »šmente« in »šmorne« so vrgli ven, urednica je rekla, da če Anej že preklinja, naj potem tako, da bo prav.
Kako realen je (vsaj deloma) srečen konec zgodbe?Je srečen in ni. Sem velik navdušenec nad »happy endi«. Zlasti v mladinski literaturi se mi zdi pomembno, da moramo vrata, za katerimi se skriva rešitev, pustiti vsaj malce odprta. Prvotno zapisan konec je bil preveč srečen, zaradi česar sem ga kasneje zabelil s protestniki, ki pridejo na tekmo, in pokazal, da integracija verjetno ne bo potekala tako gladko, kot je sprva kazalo. Sabi naivno misli, da bo vse takoj v redu, a vidi, da ne bo šlo tako enostavno. Se pa prepreke lažje premaguje s prijatelji ob strani. Torej – konec je malce idealiziran, a namenoma.
Prijateljske vezi se v knjigi ustvarjajo tudi prek nogometa. Kakšno vlogo še ima ta šport v knjigi? Omenjen je že v naslovu.Ima izrazito povezovalno funkcijo. To je šport, ki ga igrajo po vsem svetu in ki ljudi osrečuje. Prek nogometa se v knjigi začne prijateljstvo, vezi pa se prek njega tudi utrjujejo. Fantje na igrišču stojijo kot eno, kot ekipa, se skupaj veselijo zmage in skupaj trpijo v porazih.
Čutite dodatno odgovornost, ko pišete za mladino?Pri tej knjigi morda še bolj, saj je angažirana. Knjiga mora stati na trdnih temeljih, iz spoštovanja do bralcev mora biti verodostojna, zlasti ko nagovarjamo tako občutljivo in razvijajoče se bralstvo. Spomnim se, kaj so knjige v mladosti dale meni in kako nisem o resničnosti zgodb in podatkov nikoli dvomil.
Z otroki in mladino imate veliko stikov tudi na predstavitvah vaših knjig, ki jih imate na šolah po vsej državi.V povprečju vsak teden obiščem eno šolo in se od svojega občinstva tudi veliko naučim. To je namreč publika, ki takoj vidi, ali blefiraš. Pozornost otrok si je težko priboriti, še težje pa jo je obdržati. Po teh nastopih sem popolnoma izžet. Noben maraton ali gorski tek me ne izmuči tako zelo.
Vas kdaj kdo vpraša, kaj vam je treba toliko tekati in tako mučiti svoje telo?Tudi sam ne razumem vedno. A ko tekam, se mi zdi prav, da sem na poti. Dobro se počutim, tek postane moj dom, stanje duha. V teku odhajam stran od sebe in se vračam k sebi. Srečam misli, ki se sicer ne pojavljajo, čas postane nepomemben. Všeč mi je, da presežem omejujoči element časa, kar se lahko zgodi pri branju, pisanju in teku. Čas ni več pomemben. Pomemben si ti, tvoja dejanja in tvoje delovanje.
