Ta hip je pri nas 69 glasbenih šol, od tega 54 javnih in osem zasebnih. »Slovenija je glede organiziranosti javnega glasbenega izobraževanja lahko zgled drugim evropskim državam. Število državno subvencioniranih javnih in zasebnih glasbenih šol je visoko in razširjene so po vsej državi, obiskuje jih deset odstotkov mladih, kar je veliko. Šolnina je simbolična, zato je šolanje dejansko dostopno vsem,« ugotavlja dr. Nataša Cigoj Krstulović iz Muzikološkega inštituta pri ZRC SAZU.
Učenci so deležni kakovostnega pouka, saj jih poučujejo akademsko izobraženi glasbeniki. »Nekateri so zelo inovativni in razvijajo lastne metode poučevanja, ki so jih uveljavili tudi v tujini, denimo violinista Igor Ozim in Primož Novšak, flavtistka Irena Grafenauer, pozavnist Branimir Slokar in drugi,« dodaja muzikologinja.
V kontekstu časa
»Tudi v bolj oddaljeni preteklosti so se v tujini uveljavljali nekateri slovenski glasbeniki, ki so prvo izobrazbo dobili pri nas, denimo Leon Funtek, ki je danes pomemben za zgodovino finske glasbe,« pojasnjuje Cigoj-Krstulovićeva. Ideja o šoli, kjer bi bila glasba glavni ali edini predmet učenja, se je v našem prostoru porodila že v srednjem veku. Takrat so delovale šole cerkvenega petja znotraj samostanov in cerkva, z razcvetom inštrumentalne glasbe pa so se pojavili prvi učbeniki za učenje flavte, klavirja in violine.
Novi nazori o glasbeni vzgoji in izobrazbi segajo v konec 18. stoletja: družbene spremembe, vzpon meščanskega sloja in razsvetljenske zahteve po demokratizaciji so prinesle tudi zahteve, da mora biti glasba dostopna vsem in da je vsak nadarjen zanjo.
Prvi učitelj je bil Čeh
Potreba po izobraženih inštrumentalistih za škofovsko kapelo, Stanovsko gledališče in koncerte novoustanovljene Filharmonične družbe je potem vodila do prve glasbene šole pri ljubljanski realki leta 1816. »Zanimivo, da so Ljubljančani pred dvesto leti morali iskati glasbenega učitelja z razpisom v dunajskih časopisih in so za prvo javno glasbeno šolo pridobili učitelja češkega rodu Franza Sokolla, ki je prišel iz Celovca. Tudi učitelja, ki sta ga nasledila in sta pustila zgodovinske sledi, Gašpar Mašek in Anton Nedvěd, sta bila češkega rodu,« pripoveduje muzikologinja.
Šolo so sčasoma priključili Filharmonični družbi, pomembno pa sta nanjo vplivala tudi učitelja nemškega rodu Hans Gerstner in Joseph Zöhrer, med Slovenci pa Fran Gerbič in Matej Hubad. Šola je delovala skoraj sto let, do razpada habsburške monarhije.
Danes klavir, včasih violina
V drugi polovici 19. stoletja se začne javno poučevati glasbo tudi v slovenskem jeziku – v čitalnicah zborovsko petje in teorijo, v Dramatičnem društvu v Ljubljani solistično petje. Leta 1877 ustanovijo Orglarsko šolo in leta 1882 šolo Glasbene matice. Prelomno je bilo potem leto 1919, ko so pri Glasbeni matici ustanovili konservatorij in s tem omogočili najprej višjo in nato še visoko stopnjo glasbenega izobraževanja. Državni konservatorij so leta 1939 reorganizirali v Glasbeno akademijo, današnjo Akademijo za glasbo Ljubljana.
Danes je individualni pouk v glasbenih šolah ena največjih odlik našega sistema. »Včasih je moral en učitelj poučevati petje, violino, klavir in orgle, učenci pa so se teh inštrumentov učili le nekaj mesecev. Takšen glasbeni pouk zagotovo ni omogočal dobrega tehničnega znanja,« še razmišlja muzikologinja.
Danes največ zanimanja velja za učenje klavirja, medtem ko je vse do konca 19. stoletja ta primat imela violina. Dolgo časa pa so za povsem neatraktivna veljala pihala in trobila. Prvi koncertni orkester Prve Slovenske filharmonije leta 1908 so zato sestavili pretežno iz čeških glasbenikov. Pihala so postala zanimiva šele po letu 1926, ko so v Ljubljani ustanovili Narodno železničarsko glasbeno društvo Sloga in je tri leta pozneje Heribert Svetel prevzel godbo na pihala.
