Nemška drama 24 tednov v režiji Anne Zohre Berrached odpira temo, ki je v zadnjem času tudi pri nas ponovno postala presenetljivo aktualna: vprašanje moralnih in filozofskih vidikov splava oziroma svobodne odločitve ženske o prekinitvi nosečnosti in bremena odgovornosti, ki jo ta svoboda prinaša. Poklicna komedijantka Astrid se v šestem mesecu nosečnosti sooči z ugotovitvijo zdravnikov, da nosi otroka z downovim sindromom. Po začetnem šoku z možem zbereta moči in se odločita, da bosta v svojo družino (imata že eno zdravo hčer) sprejela otroka s posebnimi potrebami. Toda kmalu zatem sledi nov udarec – izkaže se, da ima otrok tudi srčno okvaro, ki bo v najboljšem primeru pomenila operacijo na odprtem srcu takoj po rojstvu, njen končni izid pa je vprašljiv in posledice težko predvidljive. Astrid se zdaj znajde pred težko odločitvijo: usoda je odločila, s kakšnimi hibami se bo rodil njen otrok, ona pa je tista, ki se mora odločiti, ali ga bo na svet sploh spravila.
Gre za zelo klasičen, realistično posnet, stvarno upodobljen film, ki mu z obrtniške plati ni mogoče očitati nič posebnega, a po drugi strani tudi v ničemer zares ne izstopa. Kljub težki in sila intimni tematiki ves čas ostaja nekako na površju in prav po germansko drži distanco do gledalca. Velik del pripovedi pade na pojasnjevanje medicinskih dejstev in okoliščin, gledalec pa s parom bolj potuje v kolesje sistema, med zobovje, ki melje dva pred usodo nemočna človeka, soočena z odločitvijo, pred katero trepeta vsak bodoči starš, kot pa v njun notranji svet, v drobovje njune moralne in bivanjske panike. Nič kaj dosti ne izvemo o tem, kako razmišljata, kako vidita svojo prihodnost s tako prizadetim otrokom in kako pereč je zanju občutek krivde. Morda najbolj zanimiv vidik filma je Astridino življenje pod žarometi. Ne le da ima njen mož o celotni zadevi že povsem izdelano in neomajno stališče, ampak je njena odločitev tudi na očeh javnosti, ki budno spremlja vsak njen korak.
Na drugačen, precej bolj alegoričen način pa se življenjskega ciklusa loteva animirani celovečerec Rdeča želva, ki se prav tako poteguje za vodomca. Film je delo nizozemskega avtorja Michaela Dudoka de Wita, nastal pa je v koprodukciji z znamenitim japonskim studiom filmske animacije Ghibli (pravzaprav gre za prvi nejaponski film tega studia). V Rdeči želvi se tako plodno združita zahodnjaška in vzhodnjaška senzibiliteta: v zgodbo, ukrojeno po zgledu Robinsona Crusoeja, se vpleta vzhodnjaški misticizem narave, ljudje se preobražajo v živali, bogovi dobivajo človeško podobo, narava pred človeka postavlja ovire, ki jih mora premostiti, da bi se lahko v popolnosti uresničil.
Na začetku imamo pred sabo le enega junaka, slokega brodolomca, ki se reši na samotni otok. Tam ima vse, kar potrebuje za preživetje, a je kljub družbi ekipe navihanih rakovic preveč osamljen, da bi se kar vdal v življenje na otoku. Toda vsakič, ko zgradi splav in poskuša pobegniti z otoka, mu načrte prekriža ogromna rdeča želva. Zakaj mu ne pusti oditi? Ta skrivnost se počasi razvozla in ko brodolomec dokončno obupa nad vrnitvijo domov in se prepusti toku usode, se pred njim pojavi skrivnostna temnolaska, ki osmisli njegovo bivanje na otoku. Rdeča želva je eteričen film tihe moči. Zgodba teče počasi, v zasanjanem zenovskem ritmu, animacija je preprosta, precej realistična, a tudi skrajno minimalistična. V filmu ni dialogov, zato pa so toliko bolj skrbno oblikovani zvoki narave, ki v zgodbi zaseda mesto enega od glavnih junakov. Iz preproste zgodbe o brodolomcu se tako organsko razvije pomenljiva in ganljiva alegorija bistva človeške eksistence in njegove vpetosti v naravne cikle. Izrazito avtorsko delo, ki nagovarja vse in vsakogar in za katero se zdi, da lebdi na krilih starodavne modrosti.
