Na Primorskem sem kasneje našla nagrobnik, kjer piše »tukaj počiva družina Jež Furlan«. Super, sem si mislila, prihodnost je jasno izpisana pred mano. Kakšen pogreb si želim? Si predstavljate, da ob odprtem grobu zarolajo Dodirni mi koljena od Zane Nimani ali pa preberejo kakšen recept iz Knjige mrtvih Marka Zorka? Lahko bi v celoti spustili film Mrtvi Johna Hustona, njegov zadnji film. Poln melanholije in čudno toplega občutka. Lep film, kot je lepa mehka žalost. Ni obtežil ali zamoril. Domišljija je dobila krila in prišla sem na idejo, da naj moji prijatelji uprizorijo film. Priprave na pogreb bi bile pestre, recimo: »Nimam časa, ne morem na kavo, vadim vlogo za pogreb.« Kdo bo še živ in katero vlogo bi lahko igral? Misel na lastni pogreb me je zelo zabavala.
Letos pred prvim novembrom me je prvič udarila realnost. Ne strah pred minljivostjo, smrtjo. Strah pred stroški. Nagrobnik stane, grob tudi, da ne govorim o pogrebu. Če si česa ne želim, si ne želim tega, da imajo dragi in bližnji še ob in po smrti stroške z mano. Kako torej umreti, ne da bi to pomenilo dodatne stroške? Prebrskala sem splet in obrnila nekaj telefonov. Lahko darujem telo v znanstvene namene. Toda prejšnji direktor je v nekem intervjuju potarnal, da sredstev za sežig ostankov ne dobijo povrnjenih in so zato kar naprej v minusu. Je res, da se je veliko ljudi odločilo za darovanje telesa zaradi krize, ker nimajo denarja za pogreb, in se ni več mogoče kadarkoli vpisati na seznam? Klicala sem in vprašala, ali to drži in ali se je kaj bistvenega spremenilo. Na moje »veste, danes rabim, pišem kolumno, nimam časa« ni bilo hitrega odziva. Počakati moram na odgovore.
Lahko darujem organe, toda na spletni strani piše, da je upepelitev ostankov strošek svojcev. Ker so zelo zaposleni, mi pravi glas v telefonu, pokličite jutri. Najdem zakon o pogrebni dejavnosti. V glavnem, seveda, popisujejo, kako mora pogrebni posel potekati. Če posameznik nima vseh dovoljenj in pepel kar nekje raztrosi, je kazen od 300 do 500 evrov. Ok, strošek res ni blazno visok, vsak bo nekaj dal, pa bo. Pogreb s samoprispevkom. Bog ne daj, da umrem, dokler velja uredba iz leta 2014, da posmrtnina in pogrebnina nista za vse. Pišejo o prejemnikih socialne pomoči in varstvenega dodatka. Če sem prav razumela, pridejo v poštev samski s 470,76 evra oziroma ne več kot 606 evrov mesečnega prejemka. Torej bi me tistih nekaj mesecev dobrega zaslužka nad 606 evri drago stalo. Družine, ki v skupnem seštevku zaslužijo več kot 909 evrov, naj, prosim, do nadaljnjega ne umirajo, ker jim – potomcem – država nič ne bo dala.
Da bi se znašla v skupinski grobnici padlih herojev, ne pride v poštev. Si predstavljate drag skupinski spomenik z napisom »tukaj ležijo borci za preživetje« ali pa »tu ležijo tisti, ki so zaslužili 607 evrov na mesec in niso varčevali za pogreb«, okoli so venci, levi in desni politiki so zbrani in so videti žalostno? Prav gotovo se bo v maniri varčevanja in na drugi strani potrošništva našel nekdo, ki bo ponujal popust na skupinski pogreb. »Izjemna priložnost, če umrete do 15. v mesecu …« ali pa »zbirajte kupone, vsak nakup nad 30 evrov vam zagotovi poceni pokop«. Prve akcije bi elegantno servirali na začetku novembra, popusti bi sredi decembra postajali še bolj mamljivi.
Prvi november ni več čas miru. Postal je otvoritveni dogodek potrošniškega festivala do konca leta. Parada kiča, pretiranega zapravljanja, množičnih zborovanj od groba do groba, televizijskih javljanj neposredno v program. Spektakel. Po obleganju grobov sledi nekajdnevni počitek v toplih krajih in potem priprave na decembrski lov. Tisti drugi doma štejemo denar, ki ga nimamo za pogreb, ki si ga ne moremo privoščiti. Kujemo mešanico upora proti brezglavi potrošnji in hkratne žalostni, ker se ne moremo udeležiti spektaklov potrošnje. Paradoksalno. Ker nas je vse več, bi Življenje (v nastajanju) lahko postavili v kakšno vmesno halo v šoping centrih. Za začetek. Ker ne bi mogli ali hoteli trošiti denarja, bi se igrali, počivali, pogovarjali, se v tišini spominjali umrlih in časov, ko smo jim pogreb še lahko privoščili.
