Slovenska gozdarska stroka je bila v tistem času vodilna v svetu

Ker je področje gozdarstva zelo obširno, je IUFRO organizirana na šestih področjih (divizijah). IUFRO vodi predsednik, ki ga izvolijo članice za pet let. Razumljivo je, da so predsedniki IUFRO in vodje divizij izbrani izmed vrhunskih in najbolj poznanih strokovnjakov s področja gozdarstva. V času kongresa v Sloveniji je bil predsednik IUFRO Dušan Mlinšek, redni profesor na oddelku za gozdarstvo in obnovljive vire, ki je sestavni del Biotehniške fakultete v Ljubljani. Organizacija tega kongresa je bila veliko priznanje državi ter izjemna promocija naše znanosti in gozdarske stroke.

Ugotavljamo, da so na izbor Slovenije vplivali naslednji dejavniki:

Tradicija naše gozdarske stroke. Slovenija je imela do leta 1986 že bogato tradicijo pri strokovnem delu v gozdarstvu. Tako je znan Terezijanski gozdni red za Kranjsko iz leta 1771, ki je dokaj celovito reguliral ravnanje z gozdovi na območju pretežnega dela današnje Slovenije. V gozdnih redih so bile podrobno opredeljene prepovedi pri ravnanju z gozdom. Načini ravnanja z gozdom in količina lesne mase, ki so jo gozdovi trajno zagotavljali, pa so bili podani v gozdnogospodarskih načrtih za posamezne gozdove. Prvi tak načrt na območju Slovenije je bil izdelan že v letih od 1769 do 1771 za Trnovski gozd. Leta 1846 je bil izdelan gozdnoureditveni načrt za idrijske rudniške gozdove. Še posebej pa je za slovensko gozdarstvo pomemben gozdnogospodarski načrt za Auerspergove gozdove na Kočevskem, ki ga je leta 1892 izdelal dr. Leopold Hufnagl. Ta se je uprl praksi do takrat uveljavljenega golosečnega gospodarjenja ter razvil sistem prebiralnega gospodarjenja. S tem je utrl pot k avtohtonemu razvoju slovenskega gozdarstva. V načrtih je iz gospodarjenja že takrat izločil gozdove in jih zavaroval kot pragozdne, ki so ohranjeni še sedaj in za vse bodoče rodove, zato ga prištevamo med pionirje razvoja naravovarstvene misli na Slovenskem. Na območju Snežnika pa je Schollmayer prebiralnemu gospodarjenju dodal kontrolno metodo gospodarjenja z gozdovi.

Še posebno je gozdarska stroka uveljavila napredna načela po drugi svetovni vojni, ko so bila sprejeta naslednja izhodišča: prepoved sečnje na golo, gojenje naravnih in mešanih gozdov, za vse gozdove je obvezno izdelati gozdnogospodarske načrte, uveljavljena sta bila polna premerba dreves ter vodenje evidence o poseku in izvedenih gojitvenih delih. Idejna podlaga za urejanje gozdov oziroma gozdnogospodarskega načrtovanja je kontrolna metoda razmer v gozdovih. Uveljavljen je bil celostni koncept pri gospodarjenju z gozdovi, zato je bila določena še izdelava območnih načrtov. Zaradi vseh navedenih ukrepov, ki so bili podprti z zakoni, se je slovensko gozdarstvo pri ravnanju z gozdovi povzpelo v sam evropski vrh, s tem pa tudi na vrh v svetovnem merilu.

Tesna povezanost znanosti in strokovnega dela na terenu. Ko je bila Slovenija del Avstrije in kasneje del avstro-ogrske države, so se gozdarji šolali na Dunaju in v Pragi, vendar je bilo njihovo število majhno. Zato je službovalo v Sloveniji veliko število gozdarjev iz drugih dežel: L. Hufnagl, J. Ressel, H. Schollmayer, A. Guttenberg in drugi. Med prvo in drugo svetovno vojno so se naši gozdarji izšolali v Zagrebu in Beogradu. Imeli pa smo svojo šolo za gozdarje na nižji stopnji. Leta 1947 je Slovenija dobila svoj gozdarski inštitut in leta 1949 tudi oddelek za gozdarstvo. Leta 1961 se je po priključitvi oddelka za biologijo in po leta 1956 ustanovljenem oddelku za veterino preimenovala v Biotehniško fakulteto v Ljubljani. V tej fakulteti so se kasneje osnovali še številni oddelki: zootehnika, lesarstvo, živilska tehnologija, krajinska arhitektura... Čeprav je bila osnovna dejavnost gozdarskega inštituta raziskovalno delo, oddelka za gozdarstvo pa pedagoško in raziskovalno delo, sta obe instituciji tesno sodelovali z gozdarsko operativo, to je z gozdarji, zaposlenimi v gozdnih gospodarstvih. Gozdna gospodarstva so prek Združenja gozdnogospodarskih organizacij financirala velik del raziskovalnega dela na inštitutu in fakulteti. V velikem številu raziskovalnih nalog in projektov so bili vključeni tudi strokovnjaki iz gozdnih gospodarstev.

Ta povezanost raziskovalcev in pedagoških delavcev s strokovnjaki iz gozdnih gospodarstev je bila zgledna in so nam jo zavidale druge panoge. Vsi dosežki v znanosti so se takoj prenesli v strokovno delo na terenu. Tako smo imeli tesno in redno povezavo prakse s teorijo, da sta se teorija in praksa medsebojno oplajali. Velik doprinos k uveljavitvi strokovnega dela v operativi je zagotavljalo tudi veliko število gozdarskih tehnikov, ki so se izšolali na Srednji gozdarski šoli v Ljubljani in po letu 1959 v Postojni. Vsi gozdarji, ki so neposredno vodili izvedbo strokovnih ukrepov v gozdu, so imeli dokončano najmanj srednjo šolo.

Usmeritev v večnamensko in sonaravno gospodarjenje z gozdovi. Slovenski gozdarji so razmeroma zgodaj spoznali, da mora gospodarjenje z gozdovi, poleg trajne oskrbe z lesom, zagotavljati še celo vrsto drugih funkcij gozdov. Govorimo o večnamenski rabi gozda oziroma o multifunkcionalnosti gozda. Večnamenska raba mora zagotavljati naslednja načela: načelo trajnosti ali vzdržne rabe, načelo rastišču in okolju primerne rabe. Večnamenska raba gozda predpostavlja, da so naslednje štiri glavne skupine funkcij enakovredno upoštevane: funkcija samoorganizacije in samoregulacije, funkcija življenjskega prostora ali habitatna funkcija, proizvodna funkcija, kulturna in socialna funkcija. Večnamenska raba gozdov vzdržuje in ohranja interne krogotoke snovi, zagotavlja biotsko pestrost na ravni vrst in biotopov, vodi k socialni stabilnosti podeželja in služi blaginji celotnega prebivalstva zaradi produkcije obnovljivih surovin. S tem gozdovi zagotavljajo delovna mesta na podeželju ter ohranjajo kulturno dediščino. Kriteriji sonaravnega ravnanja z gozdovi so naslednji: vrstna in krajinska biotska pestrost, ohranitev tal, ohranitev količin in kakovosti pitne vode, ohranjanje ugodnega zdravstvenega stanja in vitalnosti gozda.

Vloga predsednika IUFRO. Gotovo je v veliki meri k izboru Slovenije za prireditelja kongresa prispeval tudi takratni predsednik IUFRO profesor Dušan Mlinšek, ki je bil vodilni strokovnjak na področju gojenja gozdov v Evropi. Še posebej je bil njegov velik prispevek h gozdarski znanosti na področju sonaravnega ravnanja z gozdovi. Njegove raziskave v pragozdovih ter na področju nege gozdov so usmerile slovenske in evropske gozdarje k sonaravnemu ravnanju z gozdom. Prek številnih seminarjev je prenašal izsledke znanosti v gozdarsko stroko. Gotovo je najzaslužnejši za to, da je bila slovenska gozdarska stroka med vodilnimi v Evropi. Prof. Mlinšek je z osebnim angažiranjem prispeval k temu, da je bila cela vrsta naših gozdnih obratov med vodilnimi v Evropi: Straža, Idrija, Radlje ob Dravi…

Rezultati slovenskega gozdarstva. Delo slovenskih gozdarjev se je odrazilo v stanju slovenskih gozdov. Eden največjih uspehov slovenskih gozdarjev, ki je še sedaj zelo odmeven v svetu, je ponovna pogozditev nekdaj skoraj popolnoma golega Krasa. Sami začetki pogozditve segajo v 19. stoletje, ko je gozdar Koller leta 1859 tam osnoval prvi nasad črnega bora. Od leta 1859 do 1914 so osnovali 10.842 hektarjev črnega bora, in to s prinesenimi prgišči zemlje med golo kamenje. Med obema svetovnima vojnama so pogozdili le 850 hektarjev goličav. Po letu 1945 pa so poleg sadnje črnega bora začeli pogozdovati s setvijo semena te drevesne vrste, kasneje še z listavci nekdaj avtohtonih vrst. Leta 1875 je bila gozdnatost na Krasu le 14-odstotna, leta 1980 kar 41-odstotna, leta 1986 pa že 50-odstotna.

Pred drugo svetovno vojno je bila gozdnatost v Sloveniji 33-odstotna, v letu 1986 pa že več kot 50-odstotna. Lesna zaloga na hektar se je s 150 m3/ha leta 1946 dvignila na 300 m3/ha. Odprtost gozdov z gozdnimi cestami in vlakami je bila v času kongresa IUFRO že blizu optimalne gostote. Močno se je izboljšala kakovost gozdnega drevja zaradi velikih vlaganj v nego gozdov. Zdravstveno stanje jelke je pešalo celo do umiranja zaradi velikih izpustov žveplovega dioksida pri rabi fosilnih goriv v elektrarnah in v industriji. To umiranje jelke je zajelo celotno Srednjo Evropo, stanje pa se je izboljšalo šele po namestitvi filtrov.

Organiziranost slovenskega gozdarstva. Slovenski gozdovi so bili leta 1986 razdeljeni v 14 gozdnogospodarskih območij, kjer je gospodarilo 14 gozdnogospodarskih organizacij (GG). Na ravni republike smo imeli še interesno skupnost za gozdarstvo (SIS), kjer se je zbiral denar za vlaganje v gozdove. To so bila denarna sredstva, ki so bila namenjena samo za gospodarjenje z gozdovi. Na tak način smo solidarnostno podpirali razvoj gozdarstva v pasivnih območjih ter skrbeli za premeno grmišč in malo donosnih gozdov.

Od vsakega kubičnega metra posekanega in prodanega lesa je bilo obvezno izdvojiti 5 odstotkov ali več sredstev v sklad biološke amortizacije, ki je bil namenjen obnovi, negi in varstvu gozdov. Prav tako se je posebej izdvajalo sredstva za zgraditev gozdnih cest in vlak. Pogosto smo gradili ceste do gorskih in hribovskih kmetij in zaselkov, kar je bil velik prispevek k ohranjanju in razvoju podeželja. Posek in spravilo lesa v privatnih gozdovih so opravili sami lastniki gozdov, lahko pa tudi delavci GG sporazumno z lastnikom gozda. Les iz državnih in zasebnih gozdov je bil nato prodan lesni in celulozni industriji.

V primeru naravnih katastrof so si gozdna gospodarstva med seboj pomagala. Tako so v letu 1980, ko je v Brkinih žled polomil ogromno drevja in porušil cele gozdne sestoje, sodelovala pri odpravi posledic skoraj vsa gozdna gospodarstva. Tudi v primeru napada lubadarja so v privatnih gozdovih, če ni odpravil škode lastnik, posekali napadena drevesa in pripravili lovna drevesa delavci, ki so bili zaposleni v gozdnih gospodarstvih.

Gozdarji drugih držav so nam zavidali izvirno in učinkovito organiziranost gozdarstva, še posebej sklad biološke amortizacije ter skrb za razvoj vseh gozdov v Sloveniji, ne glede na lastništvo.

Pomen kongresa za Slovenijo. Na kongresu v Cankarjevem domu je bilo več kot 2000 udeležencev z vsega sveta. Otvoritveni govor je imel predsednik IUFRO prof. dr. Dušan Mlinšek, pozdravna govora pa predsednik vlade RS Dušan Šinigoj in indijanski poglavar Chief Dan George.

Vsa gozdna gospodarstva so se aktivno vključila v pripravo ekskurzij ter v predstavitev slovenskega gozdarstva in naših gozdov. Sodelovali so revirni gozdarji, vodje obratov in direktorji. V pripravo in izvedbo kongresa so se še posebno aktivno vključili vsi pedagoški delavci na oddelku za gozdarstvo ter vsi raziskovalci na Gozdarskem inštitutu Slovenije. Takrat se je pokazala enotnost in pripravljenost za delo vseh, ki so bili povezani z gozdarstvom. Gonilni sili pa sta bila profesor Dušan Mlinšek in direktor Lesne Slovenj Gradec Hubert Dolinšek. Čeprav je IUFRO zveza gozdarskih raziskovalnih organizacij, je bil kongres v Sloveniji prikaz dela vseh slovenskih gozdarjev. Zato je bil ta kongres promocija Slovenije in slovenske gozdarske znanosti ter še v večji meri promocija naše gozdarske stroke. Dosežki slovenske gozdarske znanosti so se sicer težko vzporejali z dosežki nekaterih drugih držav, ki imajo celo več gozdarskih fakultet in inštitutov, pa vendar je bila slovenska gozdarska stroka v tistem času vodilna v svetu, predvsem zaradi izvirne in odlične organiziranosti.