Potem so se zgodili vojna zvezd, ki je uspešno Sovjetsko zvezo spravila na beraško palico, pa perestrojka, pojavil se je Gorbačov, jedrski dogovor v Reykjaviku, padel je berlinski zid, na koncu je razpadla še Sovjetska zveza, umrl je komunizem in končala se je hladna vojna. Smo takrat od ostarelega hollywoodskega igralca, na podlagi njegove predvolilne retorike, lahko pričakovali kasnejši razplet dogodkov, ki so spremenili tok zgodovine? Tiste jeseni leta 1984 v Kansasu prav gotovo ne. Razen nekaj pametnjakovičev, ki za nazaj vedno vse najbolje vedo.
Potreba po zdravilu za dušo
Letošnje ameriške volitve so se zgodile v času poglobljenih notranjih sprememb v ZDA in v nepredvidljivem zunanjem svetu. Vendar pa ta zunanji svet zavzema samo eno osmino ameriškega pogleda na svet. Preostalih sedem po dognanjih inštituta Brookings predstavljajo ekonomska rast, federalni primanjkljaj, zdravstvo, finance, sociala, infrastruktura. Javnomnenjski Gallup ugotavlja, da je za tretjino Američanov najpomembnejša ekonomija (leta 2009 za 86 odstotkov), sledijo migracije s 7 odstotki in rasizem, nacionalna varnost, morala, religija, izobraževanje s po 5 odstotki. Kljub neverjetni volilni mašineriji nobena od strank ni doumela, da vsaj polovica Američanov bolj kot zdravila za telo potrebujejo zdravilo za dušo.
Pri republikancih je to doumel Trump, pri demokratih Sanders. Prvi je premagal lastno stranko in zmagal na volitvah, drugega je njegova stranka premagala in izgubila volitve. Zato je bilo manj pomembno, da je bila letošnja predvolilna tekma najbolj brezvsebinska doslej, kot to ugotavljata ADT Research in konservativni Media Research Center, specializirani agenciji za spremljanje volitev. Zato je bila manj pomembna tudi neuravnoteženost ameriških (in globalnih) medijev, ki so bili večinsko na strani establišmenta in namesto novega, neznanega in nenavadnega prisegali na znano in ustaljeno. Volitve so s tem zrušile novodobni mit o medijih kot četrti veji oblasti in pokazale, da je mogoče zmagati tudi navzlic medijem.
Ali zgodovinske okoliščine porajajo velike posameznike ali obratno veliki posamezniki spreminjajo tok zgodovine, je staro filozofsko vprašanje, ki ne ponuja enega samega odgovora. Zato (še) ne vemo, ali je Trump proizvod ameriških in globalnih razmer ali mesija (znanilec) novega časa. V prvih uradnih globalnih reakcijah in odzivih na Trumpovo zmago čutimo tesnobo pred neznanim. Vendar pa se hkrati številni bolj ali manj vidni in pomembni politični voditelji s Trumpom identificirajo. Ti v formi in metodi njegovega predvolilnega boja vidijo recept za uspešnost in upanje za zmago lastnih podobnih političnih ciljev in ambicij. Zato njegova zmaga sproža globalno trumpizacijo, ki bo vsaj tako pomembna kot njegova neposredna zunanjepolitična in varnostna politika.
Trump je zmagal, ker je bolje razumel globino težav ameriške družbe, ki zahtevajo spremembe ne samo politik, temveč tudi politikov. Ali to velja tudi za globalno raven, kjer vsa velika vprašanja geopolitike ostajajo enako odprta kot pred volitvami, še ne vemo. Vrtijo se okrog temeljne dileme: kakšna bosta vloga in mesto ZDA v nastajajočem polivalentnem svetu. Je cilj Barackove vladavine dolgoročno preprečevanje nemško-ruskega približevanja z ukrajinsko krizo dosežen in temeljna nevarnost za ZDA, kot jo v svojih delih vidi George Freedman, vsaj za kakšno desetletje prestavljena v prihodnost?
Ameriško težišče se bo še naprej prenašalo iz Evrope v Azijo, kjer glavni partner ZDA ostaja Kitajska. Trump je napovedal glavni boj zoper Kitajsko na ekonomsko-finančnem področju. Obračun s Kitajci na Daljnem vzhodu pa bi raje prepustil Japoncem in Južnim Korejcem. Morebitna počasna otoplitev hladne vojne z Rusijo bo bolj kot od Rusije odvisno od ZDA.
Če se bodo odnosi s Kitajsko še naprej zaostrovali, bodo ZDA morale same poiskati pot do Rusije, in ne obratno. Če bo Trump res zmožen pragmatične zunanje in varnostne politike sklepanja poslov s sebi podobnim Putinom, smo lahko priča nenavadnim zasukom in vzpostavljanju »velike koalicije« ZDA-Ruska federacija proti Kitajski. Nasprotno pa Kitajska za svojo globalno strategijo kopenske in pomorske svilne poti potrebuje stabilno in kooperativno tako Rusijo z njeno južno soseščino kot tudi Evropsko unijo. Drugače se bomo prej vozili po našem drugem tiru kot po super hitri progi London–Moskva–Peking.
Prva dama in Slovenija
Bo Trump imel več posluha za probleme transatlantskih odnosov in Evropske unije? In kako nam sploh lahko pomaga, če si sami ne zmoremo? Morda pa nam bo na koncu potrebna streznitev, ki jo ponuja Trump, da nas zdrami iz sedanje neproduktivne letargije, ko pomoč zaveznicam pogojuje z izpolnjevanjem njihovih zavez in napoveduje odločilen vojaški poraz Islamske države na terenu, vključno z uporabo Nata na Bližnjem vzhodu.
Večina v Sloveniji je stavila na Clintonovo, le Janša in njegovi so bili za Trumpa. Janša je bil celo na republikanski konvenciji. Ali zato že na začetku obstaja zamera? Pa saj tudi drugod ni bilo drugače. Trumpa pozna večina nekdanjih slovenskih veleposlanikov v Washingtonu. Nekateri so bili gosti na njegovem letalu na poti na vsakoletno dobrodelno prireditev na Floridi. Slovenija je s Trumpovo izvolitvijo prek prve ameriške dame Melanie postala večja od življenja. Nobena zunanjepolitična strategija, ki med prioritetne naloge postavlja mednarodno prepoznavnost, ni mogla predvideti nenadne okoliščine, da je prva dama ZDA Slovenka z ameriškim državljanstvom.
Kako se je Slovenija pripravila na to situacijo? To, kako so se z Melanio »ujeli« diplomati, morda skrivajo zaupne depeše v zunanjem ministrstvu. Upamo, da so jih pravočasno potegnili na svetlo in pripravili zanjo delujočo strategijo. Nekje globoko v vladnih in predsedniških kabinetih morda že vedo, koliko je dejansko vredno njeno slovenstvo. Predstava, ki jo je povprečen Američan dobil o Sloveniji iz njenih redkih javnih nastopov, je zelo medla. V zadnjem nastopu pred volitvami je Slovenijo opisala romantično, s pridihom ameriškega patriotizma, značilnega za novopečene ameriške državljane.
Neposredne koristi bosta od izvolitve imela Bojan Požar in Igor Omerza z njuno neavtorizirano biografijo Melania Trump, od slovenske komunistične vasi do Bele hiše, ki se bojda odlično prodaja na Amazonu, finančni glavobol pa povzroča reviji Suzy, ki jo Melania toži zaradi klevete prek nekdanje informacijske pooblaščenke in nesojene direktorice RTV Nataše Pirc Musar. Le-ta je čez noč postala pomembna globalna pravnica, saj je njena »stranka« prva dama ZDA. Nove razvojne apetite je verjetno dobila tudi njena rodna Sevnica.
Ali bo Slovenija imela s prvo damo v ZDA »poseben status«, kaj naj bi to v resnici pomenilo in ali si tega sploh želi, bo pokazal čas. Zgodovinar David Greenberg v svoji knjigi Spin republika pravi, da na koncu resničnost vedno premaga spin. Le potrpežljiv je treba biti. Tudi tokrat se bo zgodilo to, prej ali slej. Do takrat pa želim Američanom in nam vsem skupaj vso srečo z novim predsednikom Donaldom Johnom Trumpom.
