Keena Lipsitz, ameriška strateginja: Veliko ljudi se je držalo za nos in volilo Trumpa

Absolutno. Kot večino Amerike so me zavedle javnomnenjske ankete. Tudi sama sem pri napovedih zavozila.

Trump je bil zelo nenavaden kandidat, ki mu je šla na roko velikanska pozornost medijev, dobil pa jo je brezplačno. Že med strankarskimi volitvami republikanske stranke je dobil desetkrat več zastonj medijskega prostora kot vsi njegovi tekmeci skupaj. Medijska izpostavljenost mu je kasneje omogočila, da je porabil pol manj denarja kot Hillary Clinton. Kar se taktike tiče, pa je bilo že med republikansko tekmo razvidno, kako deluje: kadarkoli se je zdelo, da mu mediji ne posvečajo pozornosti, ali pa mu je podpora v anketah padla, je rekel nekaj surovega in se takoj vrnil na staro mesto. Mediji so to takoj pograbili. »Kaj je rekel? Ne moremo verjeti, da je to rekel!« Niso znali pogledati stran, čeprav so naredili ogromno analiz o samih sebi, kjer je jasno pisalo: ignorirajte ga, preprosto glejte stran, ne poročajte o njem. A si niso mogli pomagati, ker je poskrbel za veliko občinstvo in klike. Ta njegov pristop je bil strateško neverjetno učinkovit.

To je recept, toda vprašati se je treba, za koga. Ne verjamem, da bi deloval pri katerem drugem kandidatu. Ljudje so namreč Trumpa že poznali, na neki način so izpade od njega pričakovali in so se jim zdeli celo smiselni glede na njegovo preteklo vodenje resničnostnega šova.

Očitna lekcija teh volitev je, da je Trumpu uspelo speljati demokratom njihovo temeljno bazo volilcev. Belski delavski razred in tudi srednji razred sta imela občutek, da ju Clintonova ne zastopa. Res je ves čas govorila o delovnih mestih, vendar so jo ljudje dojemali predvsem kot glas manjšin, priseljencev in določenega segmenta žensk – dobro izobraženih profesionalk. Niso pa je sprejeli kot svojo zagovornico. Ne vem natančno, kakšno taktiko bi morala ubrati, da bi prepričljivo nagovarjala belski delavski in srednji razred, vendar pa je resnično imela program ustvarjanja delovnih mest. In prav to je res izjemno pri teh volitvah: če ste pogledali spletno stran enega in drugega, ste pri Clintonovi našli cele bele knjige programov, ki so podrobno razlagali njene politike in cilje.

Na Trumpovi spletni strani pa je bil za vsako od 23 glavnih predvolilnih tem objavljen dvajsetsekundni video posnetek. Na vseh je on in očitno jih je večino posnel na mah, saj je enako oblečen. Govori v kamero in pove dva ali tri stavke o tem, kaj bo storil. Ni nobene globine, nobene razlage. Ekonomija, ki je običajno na prvem mestu, je bila med temi posnetki na 23. mestu. Clintonova je torej imela politiko in načrte, kaj vse bo storila, da ustvari delovna mesta. To je bila zanjo prednostna naloga. A do ljudi vse to ni prišlo, saj je na tokratnih volitvah bolj kot za politične programe šlo za imidž, podobo kandidata. Glede tega pa bi težko storila kaj več. Vsi jo že predobro poznajo in imajo izdelano mnenje.

Da, vendar običajno pri kandidatih človek občuti, da je v njihovih programih neka vsebina. Mediji potem delajo primerjave med politikama obeh kandidatov, da ljudem povedo, v čem se razlikujeta. Pri Trumpu pa ni bilo nobene vsebine. Vse je bilo prazno. Zato so lahko poročali le o njegovih bizarnostih. Prav imate, povprečna oseba ne bo brala belih knjig. A ko gremo na spletno stran kandidata, pričakujemo, da bomo našli stališča o določenih vprašanjih. In vsaj nekaj več podrobnosti. Tega je bilo tam zelo malo.

V letošnjih soočenjih je bilo zelo jasno, da Hillary Clinton politiko precej bolje pozna. To so lahko vsi videli. Težava je v tem, da politika ljudem ni bila pomembna. Hoteli so občutiti, kakšna oseba je kandidat, in ne nujno, kakšno politiko zastopa. Soočenja tudi niso odigrala pomembnejše vloge, saj se je veliko ljudi že prej odločilo, koga bodo podprli. Če si se že prej odločil za Trumpa in ti je bil všeč njegov slog, so soočenja to samo potrdila. V preteklosti, ko predvolilne kampanje niso bile tako dolge, so televizijska soočenja resnično služila svojemu namenu. Videli ste, kako se oseba odziva v nepredvidljivi situaciji. Zdaj pa presenečenj ni bilo oziroma so bila samo tista bolj umazana. A umazanost so ljudje Trumpu in Clintonovi pripisovali že prej, zato to ni spremenilo ničesar. Trumpovi privrženci bi si kvečjemu želeli, da bi bil do Clintonove še bolj nespodoben. Priljubljenost Clintonove je po soočenjih sicer v anketah nekoliko poskočila, a na koncu niso prinesla razlike.

Smo zelo raznolika država in v njej obstaja zelo močno protiintelektualno razpoloženje. Mnogo ljudi hoče videti na položaju nekoga, ki je prav takšen, kot so oni. S tem ne mislim, da večina ljudi, ki podpira Trumpa, govori tako kot on. Toda obstaja občutek, da jim je Donald Trump bližje, ker je Clintonova del establišmenta, v ZDA pa je močno prisoten val, ki nasprotuje političnim elitam. In Trump je outsider. Poleg tega ljudje radi podprejo bogate kandidate, kot je bil Ross Perot leta 1992. Spominjam se, da je govoril: volite zame, tako sem bogat, da me ne morejo kupiti, zato sem nad korupcijo. In tako razmišljajo o Trumpu – da ima svoje centre moči zunaj politike, od koder lahko politiko spremeni. Ljudje to hočejo. Veliko se jih je držalo za nos in volilo zanj, ker je Clintonova na drugi strani predstavljala status quo.

Ljudje so čutili, da se ekonomski položaj ne izboljšuje, da jim življenje, kot so ga poznali, polzi iz rok. Moj oče je eden takšnih. Odraščal je v zelo ruralnem okolju Arizone in je zelo jezen zaradi sprememb, ki jih opaža v državi. Čuti, da je kakovost življenja popolnoma spodjedena, in skrbi ga za prihodnost. Liberalci težko razumejo, da je ta del Američanov resnično prepričan, da gre država neizogibno k vragu. In ti ljudje mislijo, da je liberalcem zanje vseeno, da niso pripravljeni migniti s prstom za to, da bi bilo drugače, ampak jih skrbi samo to, ali bodo manjšine, priseljenci in istospolno usmerjeni dobili svoje pravice, ne pomagajo pa delavskemu razredu, ki je temelj Amerike. To je tisto, kar je Trumpu dvignilo podporo. Morda ljudem ni všeč, kako se obnaša, a so prepričani, da bo končno premešal karte.

Absolutno. To so bili člani sindikatov. A sindikatov ni več ali pa so zelo oslabljeni. Svojo vlogo so odigrali tudi strankarsko opredeljeni mediji. Če je Fox News vse, kar slišiš, to oblikuje tvoje poglede. Enako je na drugi strani. Imamo dve zelo različni strani, ki dobivata novice iz zelo različnih virov. Celo dejstva so postala različna. Saj se ne morejo več strinjati niti o tem, ali se gospodarski položaj slabša ali izboljšuje, ker ekonomske kazalnike vsak razlaga po svoje. Globoka razklanost torej obstaja celo pri tem, kako dojemamo stvarnost, in ne vidim načina, kako bi to neskladje zmanjšali.

Predsednika v tej državi ljudje dojemajo kot človeka, ki ima v rokah vse niti oblasti, kar seveda ni res. Naš politični sistem deluje drugače. Predsednik ima precej zvezane roke, ker obstaja cela vrsta skupin, ki jim odgovarja. Ne more reči »skočimo« in bodo vsi skočili. Predsednik lahko samo baranta in to ves čas tudi počne. A večina Američanov misli, da je vsemogočen. Poglejte, kako je Trump prepričal Američane, da je bila Hillary Clinton kot zunanja ministrica in senatorica odgovorna za vse slabosti. »Trideset let ste v politiki, pa niste ničesar storili,« je govoril. Kdor kaj ve o političnem sistemu, razume, da je to popolnoma nepošteno. A mnogi Američani ne vedo, kako politični sistem zares deluje. Mislijo, da je vse v rokah predsednika.

Ne vem, ali je to res ... (smeh)

Pojma nimam in nihče ga v resnici nima. V ponedeljek sem govorila z nekom z Brookings Institution v Washingtonu, ki pravi, da je pred volitvami krožilo pismo, v katerem so se republikanci na visokih položajih v državni upravi, ki vedo, kako vlada deluje, s podpisom zavezali, da ne bodo sodelovali z Donaldom Trumpom. Podpisali so se zelo znani ljudje, denimo nekdanja zunanja ministrica Condoleezza Rice. To bo za Trumpa ogromna težava. Ne vem, kakšne svetovalce bo lahko dobil. Če bo pridobil prave ljudi, bo morda spremenil besednjak. Tega ves čas kampanje ni storil in morda je bila to strateška odločitev, ker je delovalo. Po najboljšem scenariju je bila to samo igra, ker je vedel, da bo delovalo, zdaj pa bo predsedniški, ker to zahteva položaj.

Če bo preveč spremenil ton, je to mogoče. A zanimivo je, kako pogosto so njegovi privrženci med kampanjo dejali, da verjetno ne bo storil vsega, kar obljublja, in da bo v Beli hiši mnogo bolj zmeren. A predvsem je obljubil, da bo v Ameriko vrnil delovna mesta, tudi industrijska. V tej dobi globalizacije ne razumem, kako mu bo to uspelo. In če mu ne bo, ne bo ponovno izvoljen; potem ga bodo res potolkli tisti, ki so ga izvolili.

Strinjam se. Poznate poljskega režiserja Kieslowskega, ki je konec 80. let naredil kratko nadaljevanko Dekalog? Vsak del predstavlja eno od božjih zapovedi. Prvi del ima naslov Veruj v enega Boga. Nastopata sin in oče, oče je znanstvenik, oba žalujeta za umrlo materjo oziroma ženo. Pogovarjata se o vsem mogočem, oče pa sinu na vsa vprašanja odgovarja zelo hladno znanstveno. Tako se začne. Oče ima računalnik in je nad njim ves navdušen, saj verjame, da bo nova, napredna tehnologija rešila vse težave. Sin si nekega dne zaželi drsati in ga zanima, ali je led dovolj trden. Oče vrže številke v računalnik in ta pove, da led lahko zdrži trikratno sinovo težo. Naslednjega dne pa pridejo s sinom prijatelji in ne da bi se posvetovali z očetom, gredo vsi na led. Ter družno padejo v ledeno vodo.

Ta zgodba se mi pojavlja pred očmi kot metafora. Nekaj takega se je zgodilo z anketami. Tako smo se precenjevali in verjeli, da smo vse dognali, da se nismo zavedali velikanskih pomanjkljivosti v modelih, ki smo jih uporabljali. Ankete so zadnje čase nekajkrat hudo zgrešile, pa nismo bili dovolj pozorni. V ZDA na vmesnih volitvah 2014 niso napovedale velikega uspeha republikancev, v Veliki Britaniji ne brexita, tudi na letošnjih strankarskih volitvah so udarjale mimo. Del problema je v tem, da sta Sanders in Trump dobivala podporo ljudi, ki se po navadi ne udeležujejo volitev. Vse ankete pa so bile usmerjene k ljudem, ki običajno volijo, zato je bil vzorec napačen. Vanj je bilo zajetih premalo neizobraženih belcev, torej ljudi, ki so najbolj podprli Trumpa. Vrsta težav torej, ki bodo v prihodnosti zahtevale veliko dela. In tudi če spremenimo način, bomo morali vsakič posebej doumeti, kaj se dogaja med ljudmi. Morda ni dovolj klic po telefonu in deset vprašanj.

Sama si nisem mislila, da je takšnih ljudi veliko, kajti Trump je bil kandidat, ki je ljudi napeljeval natančno k temu, da povedo, kaj imajo v mislih. A morda je tudi to del zgodbe.

Mislim, da njegovi modeli niso bili tako napačni. V mnogih državah ni rednih anket, zato je stare ankete spreminjal s prilagajanjem trendom na nacionalni ravni. Kar se do neke mere zdi smiselno. Los Angeles Times in USCA pa sta imela edino neodvisno anketo, v kateri je zmagoval Trump. Imeli so skupino ljudi, vseskozi iste, ki so jim sledili in spremljali njihove spremembe mnenja. Iz kakršnegakoli razloga že je ta anketa napovedovala Trumpovo zmago. Bila je ena redkih. In namesto da bi se drugi poglobili v to, kaj počne drugače, so jo kritizirali oziroma poskusili odmisliti.

V politični znanosti govorimo o dveh elementih političnega udejstvovanja. Eden je politični interes, namreč ali vas politika sploh zanima. Drugi pa je politično znanje, torej koliko o politiki veste. Če bi bilo več interesa, to še ne bi spremenilo rezultatov. Morda bi ljudje le malce več prebrali. Ključno je znanje – ali razumete, kako sitem deluje, za kaj se kandidat zavzema. To Trumpovim privržencem v povprečju manjka. Če ljudem postavite osnovna vprašanja: kdo je predsednik vrhovnega sodišča, kaj pravi prvi ustavni amandma, katere so tri veje oblasti, je osupljivo, kako malo jih zna odgovoriti. To med političnimi strokovnjaki vzbuja ogromno zaskrbljenosti , a obenem se zdi, da država deluje čisto v redu. No, vsaj shaja in se ni sesula. Kako naj torej ljudje sprejemajo prave odločitve, če nimajo znanja? Uporabljajo mentalne bližnjice. Ena od njih je denimo strankarska pripadnost ali podpora neke organizacije, ki ji pripadajo, določenemu kandidatu. Na ta način se obnašajo, kot da imajo več informacij, kot jih imajo zares. V resnici vedo res malo o politiki oziroma celo vse manj, ker je vse bolj zapletena.

Gre za to, da posameznik glasuje v skladu s svojimi lastnimi interesi. Da se vpraša, kaj si misli o posameznih politikah, da pogleda stališča kandidatov in ugotovi, kateri kandidat mu je najbližje. To pomeni glasovati prav.

Govorim na ravni posameznika. Drugače pa drži, ljudstvo ima vedno prav, kar bi letos pomenilo zmago Hillary Clinton, ki je dobila več glasov kot Donald Trump.

Petič v ameriški zgodovini se je zgodilo, da ni zmagal kandidat, ki je dobil več glasov. In vsakič je šlo za demokrata. Sprememba sistema pa bo težka, ker bi morali sprejeti ustavni amandma. Tega bi morale potrditi tri četrtine držav, a vse manjše bodo proti, ker so s sedanjim sistemom nadpovprečno zastopane. Obstaja pa gibanje za reformo, imenovano National popular vote (glasovi volilcev na nacionalni ravni). Nov sistem bi bil takšen, da bi vse elektorske glasove države dobil tisti kandidat, ki bi dobil več glasov na nacionalni ravni, ne v zvezni državi sami. V to, da pristopijo, želijo prepričati toliko držav, da bodo te imele skupaj 270 elektorjev, kolikor jih je potrebno za zmago. Trenutno jih imajo 165, pristopilo je enajst zveznih držav, tudi New York in Kalifornija.

In na koncu jim bo verjetno uspelo, vprašanje pa je, ali bo vrhovno sodišče to spoznalo za ustavno nesporno, kajti nedvomno gre za obvod ustave. Trump je govoril, da je volilni sistem nepošten. Če bolje pomislimo, je res, in to na škodo demokratov. Elektorski sistem je problematičen.

Ste že dobili kakšen odgovor na to vprašanje? (smeh) Težava je v tem, da sem po naravi pesimistka. Nekaj tednov bomo čakali, da vidimo, kakšno ekipo bo sestavil. Če bomo slišali solidna imena, bo v redu. Potreboval bo ljudi, ki razumejo politični proces in institucije. Če pa bodo to taki ljudje, kakršni so zganjali norčije na republikanski konvenciji, potem nas mora res skrbeti.