Včeraj je v 72. letu starosti preminil eden najpomembnejših slovenskih grafičnih oblikovalcev Matjaž Vipotnik. Slovensko oblikovanje je prelomno zaznamoval s svojimi plakati in opremo knjig, ki jih odlikujejo izviren koncept, likovna popolnost in subtilni družbeni komentarji. Leta 2012 je za svoje zasluge prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Kot je v obrazložitev nagrade tedaj zapisal Peter Skalar, je Vipotnik »postavljal oblikovalske mejnike, odpiral nova sporočilna in likovna polja ter vnašal človeško toplino v komunikacijski prostor«.
Oblikovanje je Matjaža Vipotnika pritegnilo že zelo zgodaj, pri 18 letih, prve delovne izkušnje z oblikovanjem knjig pa mu je omogočil oče Cene Vipotnik, pesnik in urednik knjižnih zbirk pri Cankarjevi založbi. Knjiga je tudi sicer zaznamovala njegovo ustvarjalno pot: ustvaril je na tisoče knjižnih prelomov in ovitkov ter sodeloval s skoraj vsemi slovenskimi založbami, pri tem pa podobo posamezne knjige izpopolnil do najmanjšega detajla. Za založbo Wieser je na primer izdelal celotno grafično podobo in ustvaril tudi nekaj pravih bibliofilskih biserov. Prvo od mnogih nagrad za oblikovanje knjige je dobil, še preden se je sploh formalno izobrazil, že leta 1966 kot dvaindvajsetletni mladenič.
Študiral je slikarstvo na Akademiji Brera v Milanu in vzporedno še na Visoki šoli za industrijsko oblikovanje Castello Sforzesco. Iz slikarstva je diplomiral leta 1972. Med študijem je poleg oblikovanja knjig delal tudi gledališke scenografije in plakate ter sodeloval v milanskih umetniških kolektivih. Pozneje je postal v Ljubljani soustanovitelj Studia MSSV (Mächtig, Skalar, Suhadolc, Vipotnik), nato je ustanovil svoj Studio Vipotnik.
Gledališče in prijateljevanje z gledališčniki je močno zaznamovalo njegovo ustvarjalno pot. Leta 1970 je bil med soustanovitelji Eksperimentalnega gledališča Glej skupaj z Dušanom Jovanovićem, Zvonetom Šedlbauerjem, Ladom Kraljem, Markom Slodnjakom, Igorjem Lampretom in Iztokom Toryjem. Glej mu je predstavljal neke vrste laboratorij grafičnega oblikovanja: v času, ko naša gledališča plakatov sploh še niso imela, je oblikoval scenografije, plakate in grafično podobo Gleja, vsako sezono je našel popolnoma novo oblikovno podobo, vse to pa je bilo usklajeno z odrskimi eksperimenti Dušana Jovanovića.
Ledino oblikovanja gledališkega plakata je medtem oral tudi v Pekarni ter nato iz neinstitucionalnih gledališč krenil v Dramo in Slovensko mladinsko gledališče, ki je prvo dobilo zares celostno podobo, od kombinezonov tehnikov do promocijskih majic. Celostno podobo SMG je spreminjal in dograjeval, nazadnje pred devetimi leti, ko je gledališče praznovalo 50. obletnico delovanja. »Sam celo trdim, da je celotna grafika, ki se pojavi ob predstavi, del predstave,« je Vipotnik povedal že ob prvi samostojni razstavi plakatov leta 1980.
Žal danes urbanega prostora kulturni plakat ne obvladuje več, je pred slabimi petimi leti ob prejemu državne nagrade za življenjsko delo v umetnosti ugotavljal Vipotnik, ki se je v slovensko kulturno in družbeno zgodovino vpisal tudi kot premišljevalec umetnosti ter poznavalec oblikovanja in njegovih družbenih vplivov, vedno kritičen do komercializacije in izrivanja kakovosti. Ob prejemu nagrade je za Dnevnik komentiral izhajanje dobrih knjig v kičastih opremah: »Gre za inflacijo duha, ki je posledica zmage amaterizma v slovenski družbi, pa tudi neselektivne hiperprodukcije knjižnih izdaj. Gre za vpliv oblikovalcev samoukov, ki jim je računalnik skrajšal pot, kritične presoje pa jim ni dal, ker je to vendarle samo orodje.« Z njegovim odhodom bo te kritične presoje še manj.
