Le bolniki bi smeli stavkati

Zdravniki nam nenehno pod nos tiščijo podatke o številu in standardu zdravnikov v sosednji Avstriji, češ, če bi imeli v Sloveniji enako število zdravnikov, bi bili vsi problemi rešeni. Za zdravnike da, kaj pa za bolnike?

V Sloveniji imamo na 1000 prebivalcev približno enako število zdravnikov kot v Veliki Britaniji ali Združenih državah Amerike in več kot na Japonskem ali v Kanadi, a v nobeni od teh držav zdravniki ne grozijo s stavko in nimajo dolgih čakalnih vrst. V Grčiji imajo 2,5-krat več zdravnikov kot pri nas, a imajo zdravstveni sistem v razsulu in državljane, ki niso nič bolj zdravi, kot smo v Sloveniji.

V Sloveniji smo v zadnjih 13 letih povišali število zdravnikov za 25 odstotkov, farmacevtov za 42 odstotkov in celotne izdatke za zdravstvo za kar 45 odstotkov. Sodeč po predolgih čakalnih vrstah pri skoraj vseh specialistih se nam to ni obrestovalo. Sodeč po številu izdanih receptov (za 70 odstotkov več zaradi zaprtja, 40 odstotkov zaradi prebavnih in presnovnih motenj, 36 odstotkov zaradi bolezni srca in ožilja), po skoraj podvojenem številu sladkornih bolnikov, po nenehnem in hitrem naraščanju pojavnosti raka, po vsako leto višjem številu kroničnih boleznih in tako dalje smo vsako leto bolj bolni. Izdatki za preventivo se v zadnjem desetletju skoraj niso povišali (za 0,6 odstotka) in to se nam je maščevalo v obliki predolgih čakalnih vrst, prepolnih bolnišnic, z naraščanjem stroškov zdravljenja in milijoni izgubljenih delovnih ur zaradi bolniških izostankov. Po desetletjih velikanskih vlaganj v razvoj medicine povsod po svetu ugotavljajo, da je ta tako močno napredovala, da ni več – zdravih ljudi. Več zdravnikov ne pomeni več zdravja.

V Avstriji je stopnja umrljivosti na 100.000 prebivalcev pri srčno-žilnih in ledvičnih boleznih, previsokem krvnem tlaku in diabetesu tipa 2 višja kot v Sloveniji, kjer imamo bistveno nižjo stopnjo umrljivosti dojenčkov. Pričakovana življenjska doba je pri Avstrijcih daljša le za eno leto, najbrž zaradi bistveno boljšega splošnega standarda in ne zaradi števila zdravnikov. V ZDA, kjer imajo na 1000 prebivalcev enako število zdravnikov na prebivalca kot pri nas, namenijo za zdravstvo 3,6-krat več denarja, je stopnja umrljivosti zaradi srčno-žilnih bolezni višja za 46 odstotkov, sladkorne bolezni tipa 2 pa za 1,26-krat. Ne zgolj več zdravnikov, tudi več denarja za zdravstvo ne pomeni več zdravja.

Vsi napori tistih, ki so prisegli, da bodo skrbeli za zdravje državljanov, ter vse dosedanje in napovedana reforma zdravstvenega sistema, ki jih snujejo tisti, ki jih plačujemo, da skrbijo za zdravje, se ukvarjajo skoraj izključno s številom zdravnikom, njihovim udobjem in ekonomiziranjem stroškov zdravljenja, kot da to pomembno prispeva k zdravju državljanov.

Če bi bilo komu mar za naše zdravje, bi zdravniki in drugi, ki naj bi jih skrbelo naše zdravje, stavkali pred tovarnami, ki v okolje spuščajo rakotvorne snovi, prepovedali njihovo obratovanje, nas nenehno opozarjali na zdravju škodljivo hrano, iz bolnišnic bi odstranili avtomate s »strupeno« hrano, v bolnišničnih menzah ne bi pripravljali hrane, zaradi katere tako množično zbolevamo, v ordinacijah bi državljane seznanjali z veščinami nezbolevanja, zdravega življenja, zdravljenja s hrano…

Čudim se, da se ne zdravniki, ne vlada, ne poslanci, ne novinarji in niti državljani ne vprašajo, kako skrajšati čakalne vrste z zmanjševanjem števila čakajočih. Zakaj število le-teh sprejemamo kot konstanto, kot nespremenljivo dejstvo, kot nekaj, na kar ne moremo vplivati, in lahko zgolj nemočno opazujemo, kako se vrste daljšajo? Zakaj za samoplačnike ni čakalnih vrst? Zakaj ves čas vztrajno govorimo le o drugi plati istega problema, številu zdravnikov, novih zdravilih, večji količini denarja za zdravstvo? Zato ker so kronične bolezni posel, in to velik.

Če bi zdravnike, ki zdaj zdravijo bolnike, ki se z nezdravo hrano, tobakom in alkoholom dobesedno ubijajo, in denar, ki ga porabljajo za to, da s škodljivimi farmacevtskimi pripravki kar naprej vzdržujejo njihove nezdrave navade, preusmerili v zdravljenje bolezni, ki se jim je težko ali nemogoče izogniti, bi imeli najbolj zdrave državljane, najboljši in najcenejši zdravstveni sistem. Tudi zdravnikov bi imeli dovolj in bi jih lahko pošteno plačali. Zakaj to nikogar ne zanima?

Edini, ki bi zares morali štrajkati (štrajk kot odločen aktiven protest in boj za svoje pravice, in ne stavka, ko se manj ali nič ne dela), so bolniki, ponižani v objekt v sistemu zdravstvenega varstva, pa kar koli že to pomeni.