Čeprav od Areha, je vseeno preveč

Najprej o »izgonu« JLA. Po brionskem sporazumu se je JLA v Sloveniji umaknila v vojašnice, kjer nas je vse presenetila odločitev predsedstva SFRJ o umiku JLA v treh mesecih. Slovenija je zahtevala, da se premoženje JLA prevzame do konca leta 1993. To je edini uradni akt države Slovenije o umiku JLA in preimenovanju v TO Slovenije. Umik je predlagal general Kadijević. JLA je sama odšla, še posebej ko smo jo zapustili skoraj vsi Slovenci.

Areh je pleteničil o taktiki JLA in prikazal nekakšen juriš konjenice z golimi sabljami. To je posnetek z manevra leta 1953, a rod konjenica je bil ukinjen 1959. Konji iz planinske brigade v Kranju so pogosto nosili hrano in pijačo, gradbeni material ali druge potrebščine za gorske postojanke v naših gorah. Taktika JLA je bila povsem sodobna. Moje teoretično delo za čin generala je bilo jugoslovanski odgovor na tedaj najbolj propagirano ameriško strategijo zračno-kopenske bitke. Areh zagotovo ve, kako neslavno je končala ekspedicija ameriških apačev leta 1999 v Albaniji, v okviru Natovega bombardiranja ZRJ.

Areh je potegnil na dan, da je Tito porabil 500 milijard sedanjih dolarjev za 26 podzemnih objektov. Pri tem pa je namerno pozabil, da so to gradila jugoslovanska podjetja, da so gradbeni in drugi material proizvajala jugoslovanska podjetja, da so jugoslovanski delavci dobili plače. Danes pa po nekdanji Jugoslaviji gradijo tuji gradbinci, ko je bila pred tem uničena skoraj vsa jugoslovanska gradbena industrija, tudi slovenska. Gradbeni baroni so nas »zapufali« v tujih bankah in denar odnesli v tujino.

Trditev, da smo za modernizacijo sovjetskih tankov T-72 dali enormne vsote denarja, je več kot iz trte izvita. Jugoslovanski tank M-84 je plod dela več kot 1000 jugoslovanskih podjetij. Velik delež so imele tudi slovenske tovarne Fotona, Železarna Ravne, Avtoelektrika iz Nove Gorice in druge. Prav Fotonin sistem za upravljanje ognja je bil takrat najboljši na svetu. Tank M-84 ni zaostajal za tanki močnejših vojska. Mimogrede, posodabljanje tanka T-55 za Slovensko vojsko je stalo skoraj tri milijone mark po kosu. Kot pomočnik ministra Kacina za vojaške zadeve sem odsvetoval modernizacijo in zagovarjal sem samo vgradnjo Fotoninega sistema za upravljanje ognja. A železarski lobi je bil močnejši.

Strinjam se, da JLA ni bila po moči četrta v Evropi, toda sistem SLO je bil zagotovo najmočnejše orožje v Evropi, v katerem so imele pomembno vlogo TO in druge strukture odpora. JLA je bila samo udarni del tega sistema. Žal so ga »uvožena demokracija« in vanjo vpreženi nacionalizmi povsem izničili in obrnili proti sebi samemu, proti jugoslovanskim narodom. Areh se posmehuje Titovim besedam, da Jugoslavija lahko postavi v bran 8 milijonov ljudi. Po ustavi SFRJ je imel vsak državljan obveznost in pravico sodelovati v obrambi.

Stanovanja da smo imeli zastonj? Prvo stanovanje sem dobil šele v Postojni po devetih letih službe in najslabše možno, brez centralne kurjave, s pečmi na drva, pozimi sem moral zjutraj pomesti sneg, ki ga je nanesla burja skozi špranje na oknih in balkonskih vratih. Bil sem na visokih položajih poveljnika bataljona in načelnika štaba polka. Stanarino smo plačevali kot vsi drugi državljani. Šele v osemdesetih letih smo začeli obnavljati stanovanja v oddaljenih garnizijah. Tako smo v Vipavi in Ajdovščini od leta 1983 do 1986 zgolj z delom vojakov prenovili 136 stanovanj in iz drvarnic naredili 12 garsonjer za samske ljudi.

V stanovanjski sklad smo vplačevali 6 odstotkov od bruto plače in tako sem do junija 1991 vplačal 561.997 dinarjev oziroma revaloriziranih 43.230 DEM. Tudi soproga je kot civilna oseba v službi v JLA za 14 let dela vplačala sorazmeren znesek. Po vrnitvi v Slovenijo pa mi država s samovoljo in maščevalnostjo prvega ministra in lažmi drugih visokih delavcev MO ter pravniškimi zvijačami vrhovnega in ustavnega sodišča odreka pravico do odkupa stanovanja, in to samo meni, čeprav sem bil v osmih letih službe v Slovenski vojski na treh generalskih položajih.

Visoke plače da smo imeli? Moja plača poveljnika polka v Novem mestu je bila 159. v občini. Leto kasneje pa je bila moja plača poveljnika brigade v Ajdovščini na 256. mestu. Šele avgusta 1988 smo dobili v nekaterih garnizijah »draginjski dodatek«. Pokojnine so bile zgodba zase. Do leta 1974 smo vplačevali v skupni sklad s civilisti, pa se je zgodilo, da je imel generalmajor, udeleženec NOB od leta 1941, upokojen v 60. letih, nižjo pokojnino od uslužbenca s srednjo izobrazbo, upokojenega leta 1974. V času večdnevnih terenskih vaj smo dobivali zmanjšane dnevnice. Moje prvo spanje z vojaki je bilo na trdih tleh dalmatinske Bukovice pod šotorom v snegu. Vzeli so mi 60 odstotkov dnevnice oziroma 3600 dinarjev, sočasno pa je enoposteljna soba v edinem hotelu A-kategorije v Zagrebu stala 3500 dinarjev. Nadur niso nikomur plačali, tudi do nadomestila s prostim časom nismo bili upravičeni.

Ne vem, od kod Arehu skovanka »vojaška udba«. Najbrž hoče biti všečen vodji. To je bila Vojaška služba varnosti OS SFRJ. Ne želim komentirati Arehovih domislic o slabem življenju pod Titom. Zatorej zahtevam od TV Slovenija, da to oddajo ponavlja vsak teden v udarnih terminih, da o resničnosti in objektivnosti presodijo ljudje, ki so »trpeli pod Titovim in komunističnim enoumjem«. Samo eno očitno laž moram zanikati. Ob smrti Tita je bila Jugoslavija zadolžena nekaj več kot milijardo dolarjev. Ob razpadu pa je zaradi republiških »tatičev« narasel dolg na 22 milijard. Danes je samo Slovenija zadolžena po podatkih Banke Slovenije za pičlih 45 milijard evrov.