To gojišče teorij zarot je v ironični luči interpretirala ruska skupina AES+F v delu Islamski projekt (1996–2003), ki prikazuje manipulirane fotografije »okupiranih« evropskih mest in ilustrira najbolj banalne zahodne predstave o islamu. Trg sv. Petra v Rimu je predelan v tradicionalni arabski odprti bazar, medtem ko na moskovskem Rdečem trgu pozirajo bradati bojevniki s povezo odrezanih dlani, kar je po popularnem zahodnem verovanju kazen za tatove v islamskem svetu. V podobah so združeni številni iracionalni strahovi privilegiranih prebivalcev prvega sveta pred navalom ponižanih in razžaljenih.
Danes je ta ciklus razvpitega ruskega umetniškega kolektiva še kako aktualen, zato je zasedel eno osrednjih mest na veliki skupinski razstavi MIG21 v izjemnem ambientu razstavišča Kibla Portal v Mariboru. Razstava, ki je del dolgoročnega mednarodnega projekta Tvegaj spremembo, se posveča fenomenu sodobnih migracij v Evropi in svetu. Avtorji razstave Peter Tomaž Dobrila, Nina Jeza in ekipa KID Kible so skozi plejado vizualnih medijev skušali zaobjeti najrazličnejše vidike sodobnih migracijskih tokov, ki so jih povzročile spremembe v naravnem ali družbenem okolju: ekonomske krize, oboroženi spopadi, politična represija, ujme ali podnebne spremembe. Med predstavljenimi deli je denimo mogoče izluščiti zgodbe o izkušnjah vojnih beguncev iz nekdanje Jugoslavije ali o evropskih povojnih ekonomskih in političnih migracijah.
Razstava je zastavljena neizmerno široko, zato v njej ne gre iskati pretirane doslednosti v smislu formalnega, žanrskega ali generacijskega poenotenja avtorjev in del. Ravno nasprotno, pod isto streho se znajdejo umetniki, ki jih ne bi pričakovali na istem mestu. Prostor si denimo delijo domača klasična kiparja Mirsad Begić in Jakov Brdar ter izrazito sodobna ustvarjalca Ivan Marušić Klif in Monika Pocrnjić, ki s pridom izkoriščata možnosti sodobnih tehnologij. Približno polovica avtorjev je iz Slovenije, a številni med njimi ne sodijo v dominantni institucionalni tok sodobne umetnosti in ne prihajajo iz prestolnice, zaradi česar se redkeje pojavljajo v tovrstnih kontekstih. Kljub heterogenosti je razstava učinkovita in skoraj spektakularna. S svojo raznolikostjo, obsežnostjo in odprtostjo je očitno namenjena tudi širšim množicam, zato bi lahko bila postavitev bolj čitljiva v smislu podajanja informacij. Nekatera dela so pač nekoliko manj asociativna. Narativne opise del je sicer mogoče najti na spletni strani projekta.
Zelo emblematično je delo Jusufa HadžifejzovićaStrah pred pitno vodo (1994–2016), ki prikazuje (intervencije v) fotografijo snidenja avtorjeve širše družine. Ta je po vojni v BiH ostala razdeljena med nove nacionalne države, zato simbolizira aktualni globalni obrat od večnacionalne družbe (nazaj) k ideji nacionalne države. O prebegu Vzhodnih Nemcev na zahod razdeljene države tik pred padcem berlinskega zidu pričajo fotografije Ulricha Wüsta. Življenjsko pot nomadskega delavca in aktivista Stanoja Čebića, ki je v 70. in 80. letih potoval po Evropi in v pomanjkanju delal v več kot 150 podjetjih, prikazuje film Kolt 15 Gap (1971) režiserja Joca Jovanovića. Večmedijska instalacija Aquatocene/V iskanju podvodne tišine (2016) Robertine Šebjanič pa opozarja na zvočno onesnaženje morja kot posledico industrije transporta, ki grobo posega v podvodni habitat. To pa so le nekateri izmed umetnikov, ki se z različnih perspektiv ubadajo s tovrstnimi vprašanji. Migracije so pač fenomen, ki je bil v zgodovini človeštva vselej prisoten, saj je ravno zmožnost gibanja civilizacijo popeljala v moderni svet, kot ga poznamo danes.
