Bojazen, da bi z novo zakonodajo brez dimnikarskih storitev ostali tam, kjer jih najbolj potrebujejo – na podeželju oziroma v slabše dostopnih krajih, kjer se množično ogrevajo na drva – se lahko uresniči. V novem zakonu o dimnikarskih storitvah država sicer od dimnikarjev zahteva, da delo opravijo v vseh gospodinjstvih, ki nimajo bližje dimnikarske službe. Toda denarnih kazni ali drugih sankcij za podjetje, ki se kljub zakonski obveznosti na povabilo ne bo hotelo odzvati, v nasprotju s prvotnim predlogom v končni različici zakona ni.
Težave morda tam, kjer so že prej imeli kratke stike
Da je takšno prisiljevanje, ko bo posameznik lahko izbral dimnikarja, dimnikar pa ne bo smel zavrniti uporabnika, protiustavno, so v predstavniških organizacijah dimnikarjev poudarili že takoj po javni objavi predloga. Napovedali so selitve sedežev dimnikarskih podjetij v gosteje poseljena in s tem donosnejša središča mest, kar bi hkrati lahko pomenilo dvig cen dimnikarskih storitev za uporabnike iz odročnejših podeželskih krajev. Kajti čeprav bo vlada še naprej omejevala cene storitev navzgor, bodo dimnikarji gospodinjstvom, ki so od dimnikarskega podjetja oddaljena več kot 25 kilometrov, lahko zaračunavali dodatne potne stroške.
Predsednik sekcije dimnikarjev pri Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije Simon Dovrtel kljub temu misli, da bodo odnosi med dimnikarskimi službami in uporabniki večinoma korektni. »Morda bi lahko imel težave tisti odstotek ali dva uporabnikov, ki se niso razumeli s svojimi izvajalci dimnikarskih storitev. A v takšnih gospodinjstvih bodo verjetno tako ali tako poiskali drugega dimnikarja. Za vse druge bistvenih sprememb ne bi smelo biti,« pravi Dovrtel.
Velika planina ni ovira
Dimnikarji se bodo po njegovih ocenah odzvali na poziv k pregledu in čiščenju dimovodnih naprav, četudi bodo zato recimo morali na Veliko planino. »Seveda pa bo možnosti, da bodo oskrbovane tudi koče v hribih, morala zagotoviti država. Na stroške dimnikarskih podjetij to ne bo šlo,« je opozoril. Za pripravo podzakonskih aktov, ki bodo vključevali najvišje dovoljene cene dimnikarskih storitev, ima vlada pol leta časa. Dotlej velja, da dimnikarji po novem ne bodo smeli računati več kot 25,20 evra (brez DDV) za uro dela pri uporabniku in ne več kot 25 centov za vsak dodatni kilometer (nad 25 kilometrov) vožnje.
To ob vseh stroških podjetja ne bo vedno dovolj niti za minimalno plačo dimnikarja. Kaj bo torej lahko storil posameznik, h kateremu noben dimnikar ne bo želel priti ali pa bo za obisk zahteval (pre)visoko plačilo? Ali bo inšpekcija gospodinjstvo v takšnem primeru lahko celo kaznovala s predvideno globo od 60 do 100 evrov za izogibanje storitvam? Na to vprašanje nam na ministrstvu za okolje in prostor (še) niso odgovorili. Pojasnili so le, da bo uporabnik o tem, da dimnikarska družba kljub zakonski obveznosti pri njem ne želi opraviti dimnikarskih storitev, lahko obvestil okoljsko inšpekcijo.
Sankcija bi lahko bila neupravičena
A inšpekcija dimnikarskemu podjetju ne bo smela izreči niti denarne kazni niti podjetju recimo odvzeti dovoljenja za opravljanje dejavnosti. »Sankcija ni predpisana, saj bi bila lahko tudi neupravičena, kot recimo v primeru, da bi imel najbližji dimnikar že preveč uporabnikov,« so umik kazni iz zakona pojasnili na ministrstvu.
»Težko si zamislim, da bi obstajala kazen za podjetje, ki nima dovolj zaposlenih za opravljanje storitev pri vseh uporabnikih, ki si to želijo,« pritrjuje Dovrtel. »Zdaj pač dimnikarji ne bomo več tisti, ki »sitnarimo«, temveč se bo moral vsak uporabnik malo potruditi in poiskati nekoga, ki mu bo opravljal dimnikarske storitve,« dodaja.
Pri tem bo po Dovrtelovih opozorilih treba paziti na izbiro preverjene dimnikarske službe. »Prepoved obratovanja kurilne naprave in letošnji odvzem licence inženirju, ki je nevarno napravo zasnoval, je jasno sporočilo gospodinjstvom, naj si poiščejo izkušenega dimnikarja. V nasprotnem primeru bodo dobili samo potrdilo na papirju, ne pa tudi varnosti,« je posvaril Dovrtel.
