Toda to je tudi vse, kar je v zvezi z brexitom zabavnega. Če je sploh kaj zabavnega. Da ima Velika Britanija zunanjega ministra, kakršen je Boris Johnson, namreč ni zabavno in ne smešno. Morda bi bilo v kakšnih drugačnih časih, toda v tistih Johnson ne bi bil britanski zunanji minister. Theresa May pa ne predsednica vlade Njenega veličanstva. Ne bi mogla biti. V tistih, drugačnih časih, z verjetnostjo, ki meji na gotovost, niti angleški tabloidi – čeprav med najbolj nesramnimi na svetu – ne bi treh sodnikov razglasili za sovražnike ljudstva, še manj pa bi se predsednica vlade ob pozivih k linču sodnikov poniglavo skrivala za frazami o neodvisnosti sodstva in svobodi tiska, hkrati pa napovedovala pritožbe vlade na sodbo višjega sodišča. V tistih drugačnih časih je/bi veljalo, da je Velika Britanija parlamentarna demokracija, v kateri vlada volje ljudstva, četudi neposredno izražene na referendumu, ne more udejanjiti po mili volji, temveč je pri tem vezana na parlament. Že nekje od konca 17. stoletja naprej, ko je bila moč krone (izvršne oblasti) odločilno omejena po nizu krvavih medsebojnih obračunov, kakršnim zadnji dve stoletji pravimo državljanske vojne.

Od konca 17. stoletja naprej! Tri stoletja – z vso previdnostjo rečeno – demokratične podlage. Theresa May, Boris Johnson, Liz Truss (pravosodna ministrica), David Davis (v vladi pristojen »za brexit«) in drugi izstopni jastrebi v konservativni britanski vladi kot da nimajo pojma o temeljih britanske demokracije. Ali pa kot da jim niso nič mar. Ali pa je nemara v zmoti Dominic Grieve (nekdanji konservativni javni tožilec), ki je prepričan, da tistega, kar je uzakonil parlament, ne more odpraviti nihče drug kot parlament. Se moti Stephen Phillips (do nedavnega konservativni poslanec), ki je protestno odstopil prav zaradi nakane (»svoje«) vlade, da z brexitom obide parlament? Ali bistva ne razume Dominic Cummings (eden od arhitektov kampanje »izstopnikov« iz EU), ki vladi svetuje, naj globoko vdihne in se namesto pravnim bitkam posveti temu, kako bo dobila boj v parlamentu?

Grieve, Phillips in Cummings, vsi po vrsti zagovorniki izstopa Združenega kraljestva iz EU, kot da so rasli in se politično oblikovali na nekem drugem Otoku kot Mayeva, Johnson in Davis. Da prihajajo iz neke druge stranke. Istočasno pa so »žive priče« dejstva, da je brexit zgolj postranska posledica nečesa drugega. Da ne gre za brexit, da zanj ni šlo, še preden ga je ljudstvo izglasovalo, temveč za razpad političnega soglasja o tem, kaj je Velika Britanija. In da je ta razpad spet zgolj postranska škoda dolgoletnega razkroja družbenega, ekonomskega in socialnega tkiva. Z besednjakom konservativcev rečeno, razkroja vrednot.

Če je Karl Erjavec zunanji minister, je to zgolj in izključno problem Slovenije. Če Janez Janša bolj ali manj vsak dan ščuva proti pravosodju, je to zgolj in izključno problem Slovenije. Če je Miro Cerar predsednik vlade, ki na vse kriplje išče načine za uzakonitev ksenofobnega nacionalizma, je to zgolj in izključno problem Slovenije. Njenih »posebnosti« in, če hočete, tankega četrt stoletja »demokratične podlage«. Če ima Velika Britanija Thereso May in Borisa Johnsona, je to tudi problem Evrope. In širše. Ob Mayevi in Johnsonu je desni populist Nigel Farage že odveč. Svojo nalogo je opravil. Njegovo agendo je prevzela vlada.

Drugače rečeno, kar se je v ZDA morda zgodilo ponoči, kar se bo v Franciji morebiti zgodilo čez nekaj mesecev (zmaga Marine Le Pen na predsedniških volitvah), kar se je deloma že zgodilo na Danskem in Finskem (desnopopulistične stranke v vladi), kar se bo čez mesec dni nemara zgodilo v Avstriji (svobodnjaški predsednik države) in tako dalje (vzhod Evrope tukaj namenoma izpuščamo), se je v Veliki Britaniji, pa prav tam, najbolj »velikopotezno« že zgodilo. Stranka »srednjega toka« je na valu »glasu ljudstva« povsem izvotlila pravno državo, parlamentarno demokracijo in dobršen del korpusa človekovih pravic (spomnite se ob tem, med drugim, na »prisluškovalni zakon«, kakršnega je Theresa May predlagala še kot notranja ministrica). In to konservativno stranko, nekdaj zastopnico malih in srednjih podjetnikov ter velikega kapitala, je hkrati nenadoma hudo zaskrbelo za »malega človeka«, odrinjenega na rob globalizacijskih (tudi migracijskih) tokov in politične pozornosti, socialno pavperiziranega in frustriranega. Sodobni desni populizem pač, kakršnega se niti Le Penova ali HC. Strache ne bi sramovala.

Boris Johnson ni smešen. Nič zabavnega ne bi bilo v svojevrstni ironiji, da bi se kot pred približno štirimi desetletji »neokonservativna« (levičarji bi rekli neoliberalna) tudi desnopopulistična »svetovna revolucija« skoraj sinhronizirano začela na obeh straneh (anglosaškega) Atlantika. In ne bo kakšno posebno olajšanje, če Donald Trump (tokrat še) ne bi zmagal. Hillary Clinton je kot David Cameron – zagotovilo za desnopopulistični prevrat ob prvi naslednji priložnosti.