Borut Pahor se je s svojimi pobudami in prisotnostjo na spravnih dogodkih zavzel za to, da bi Slovenija postala država, ki spoštuje Ženevske konvencije, ki tabuiranim mrtvim zagotavlja pravico do groba in spomina. Z vsem tem je dogajanje okoli prikritih morišč in grobišč dobilo novo dinamiko, tema je z opravljenimi dejanji in doseženimi cilji vstopila v središče javnih razprav.
Sam sem poudaril, da je čas za spravno koalicijo. Na podlagi programskih načel komisije, ki jih je sprejela druga Janševa vlada, je bil napisan zakon o prikritih grobiščih in pokopu žrtev, ki ga je podprla Cerarjeva stranka. SDS ni bila proti. Komisijo, ki jo je imenovala druga Janševa vlada, je prav na predlog SDS dopolnila Cerarjeva vlada.
Vendar pa so odzivi na začeto delovanje delno pričakovani, v marsičem pa presenetljivi. Z obžalovanjem lahko ugotovimo, da trdo poststalinistično jedro komunističnih veteranov še vedno brani zločin, ki ga ni mogoče braniti, ter karseda ovira raziskave prikritih morišč in grobišč, izkope in pokope žrtev.
Na drugi strani pa so se začeli pojavljati pomisleki nad delovanjem komisije prav s tiste strani, ki je po letu 2006 delo komisije omogočila. Skupni imenovalec številnih izjav, komentarjev, govorov na prireditvah, okroglih mizah in tako dalje je nelagodje nad tistim delovanjem komisije, ki so ga prej podpirali. Vsebinska analiza večine teh nastopov nam pove, da ne bi bilo nič narobe, če bi ljudje, ki izražajo svoja pričakovanja in mnenja o delu komisije, MGRT, MDDSZ, Vlade RS, predsednika RS, prebrali vsaj kakšno poročilo komisije in drugih organov, ki pove, kaj se v skladu s slovenskimi in mednarodnimi zakoni ter strokovnimi standardi lahko naredi in česa ne.
Predvsem nerazumno pa je, da kritiki dela komisije povsem ignorirajo zakonsko določene postopke in v javnosti prikazujejo stanje, ki je povsem drugačno od resničnega. Ocenjujem, da vprašanje upoštevanja ali neupoštevanja zakonodaje v urejenih demokratičnih družbah sploh ne more biti tema razgovora. To bi pričakoval vsaj od vodilnih oseb, ki se razglašajo za skrbnike umorjenih in njihovih svojcev (omenimo Slovensko škofovsko konferenco, komisijo za pravičnost in mir, Novo slovensko zavezo, Janeza Janšo, Evo Irgl, Marka Štrovsa, Janeza Juhanta, Romana Leljaka in še mnoge druge, od medijev pa Nova24TV, Reporter, Demokracijo).
Do kulture dialoga, ki bi temeljila na obravnavi konkretnih problemov v konkretnih razmerah, nas čaka še razmeroma dolga pot. Do takrat pa pričakujem, da se bomo dogovorili vsaj o tem, kje se nehajo brezpredmetni očitki in naštevanje utopičnih želja in kje se začnejo neutemeljene žalitve, podtikanja, lažnivo obtoževanje in podobne nečednosti.
Sam bi kot mejo za to postavil nastop Romana Leljaka v intervjuju, ki ga je z njim v oddaji Sreda v sredo vodil Boris Cipot (predvajano na Top TV in ETV, povzetek prepisa je na spletni strani Reporterja).
Roman Leljak je izjavil: »Že leta 2014 sem opozoril na dogodek iz leta 2006 ali 2007 v Škofji Loki. Janez Pintar je takrat vodil lokalna izkopavanja, ki jih je organizirala občina Škofja Loka. Tam so odkopali nekaj sto teles in našli za približno en kilogram raznih zlatih prstanov, verižic in podobnega. Tisti večer je tja prišel dr. Jože Dežman, zlato spravil v svoj avto in odpeljal. Komisija je protestirala proti takemu načinu delovanja, tudi v občinski zapisnik so dali izjavo, ki sem jo pridobil, da se je to zgodilo tako, kot sem povedal. Seveda sem Jožeta Dežmana vprašal, kaj je s tem, kam je šla tista škatla najdb. Da, je rekel, to sem odnesel v muzej. Seveda sem vprašal v muzej, kje je zdaj to, ali bi si predmete lahko ogledal. Direktorica je lani odgovorila, da ona tega ne ve, da je bil takrat direktor Jože Dežman. Tako še zdaj ne vem, kje je tisto zlato. Že dve leti pričakujem odgovor, pa ga ne dobim.«
Roman Leljak od mene odgovora ne more dobiti, ker me česa takega nikoli ni vprašal, zlasti pa zato, ker kilograma zlata in stotine trupel v Škofji Loki nikoli niso izkopali. In nikoli nisem bil zvečer v Škofji Loki, da bi ta izmišljeni kilogram zlata prejel, kar seveda vedo vsi, ki so kakor koli sodelovali pri izkopu žrtev na območju Škofje Loke.
Ker Leljakove navedbe presegajo mejo zdravega okusa in ustrezajo elementom storitve kaznivega dejanja lažnive obdolžitve po členu 160/1, 2 in 3 Kazenskega zakonika Republike Slovenije, bom zoper njega sprožil ustrezne pravne postopke.
dr. Jože Dežman, Lesce