Film Pr' Hostar, za katerim stoji ekipa entuziastov z dobrim smislom za humor, ki so na youtubu objavljali skeče Car, Krastać, Carice ter svoj youtubovski pohod nato nadaljevali s spletno serijo Pr' Hostar, si je v kinodvoranah ogledalo že več kot 80.000 ljudi (s čimer je prejel že tretjo zlato rolo), česar ni pričakoval nihče. Ne scenarista in idejna očeta Hostarjev Dejan Krupić in Goran Hrvaćanin, ne režiser filma Luka Marčetič, ne distributer Karantanija Cinemas, ne filmski strokovnjaki, še najmanj pa mainstreamovski mediji. Še huje, slednji so oziroma smo film ob začetku predvajanja v kinematografih bolj kot ne ignorirali.
Film postal hit kljub medijski ignoranci
Prevladujoči slovenski mediji so gorenjske šaljivce dojemali kot nekakšne neintelektualne outsiderje in potem tudi na njihov izdelek gledali z zaničevalne pozicije, o njem pa, kot je poudaril poznavalec filmov, filmske industrije in publicist Samo Rugelj, niso hoteli pisati in govoriti niti, ko je bilo jasno, da bo film dobil najmanj dve zlati roli. A kljub medijski ignoranci je fantom uspelo. »Zaobšli so vse tisto, na čemer temelji klasična medijska prezenca v povezavi s promocijo filma, in s tem pokazali, da lahko z velikim entuziazmom, nadpovprečnim angažmajem ter z dolgo, večletno ogrevalno sezono vse zadeve obrneš na glavo in posnameš izjemno gledan film. To je bistvo. Jasno je, da se v zadnjem času poraja neko občinstvo, za katero klasična medijska promocija ni več dovolj. S svojim občinstvom se je treba aktivno ukvarjati. Ljudje se odzovejo na nekaj, kar jih prepriča, to lahko traja leta in leta in jih dobro zabava,« je našteval Rugelj. Tudi uspeh filmov Gremo mi po svoje in Kajmak in marmelada je delno pripisal večletnemu pojavljanju Jurija Zrnca in Branka Đurića na televiziji. »Vse kaže, da je dolgo ogrevalno obdobje pri slovenskih filmih potrebno, da postanejo hit. Tudi Petelinji zajtrk je imel zelo dolgo promocijsko kampanjo, začela se je več kot pol leta pred kinopremiero.«
Profesionalna produkcija in distribucija
Kot je poudaril Rugelj, se je ob primeru filma Pr' Hostar treba zamisliti tudi nad tem, da je film mogoče narediti brez javnega denarja in ga spraviti v kino brez kakršne koli medijske podpore ter iz njega celo narediti hit, kar pomeni, da obstaja dovolj velika množica ljudi, ki so pripravljeni spremljati neke spletne epizode in potem plačati tudi za ogled filma v kinu. Ali je to v Sloveniji mogoče še s kakšnim drugim žanrom kot s komedijo, pa je po njegovem mnenju že vprašanje.
A čemur koli že pripisujemo uspeh filma, ta vendarle ne bi bil mogoč, če projekt ne bi bil profesionalno »oddelan« tako na strani produkcije kot na strani distribucije. »Ti fantje so dali vse od sebe in v film vključili petkrat več štosov, kot jih je v kateri koli komediji. Zadeva je korektno zrežirana, skadrirana, odigrana, tako da jim v tem smislu lahko samo čestitaš. Kar že več let delata Dejan Krupić in Goran Hrvaćanin, ni hec narediti. Po drugi strani pa je sreča, da je film prišel do Andreja Novaka in njegove ekipe, ki sta v njem zaslutila velik potencial, saj bi se drugače njegovo predvajanje ustavilo po nekaj projekcijah. Distributer se je soočal z medijskimi blokadami in je moral ubrati svojevrsten način promocije, z velikim številom premier, z velikim številom inicialnega občinstva, ki je potem sploh začelo govoriti o tem filmu, s premišljenim izborom datuma predvajanja, ki je bil res optimalen, pa še vreme jim je šlo na roko, in mislim, da je to neponovljivo. Ta primer je za v učbenik, kako se to dela.«
Vedeli so, kaj narediti s filmom, in to, da bo hit
»Kaj hočemo narediti s filmom, smo zelo natančno opredelili že poleti, tako da smo vsako podrobnost načrtovali vnaprej, od datuma premiere dalje. Treba je razumeti, da smo imeli ničti proračun in ni bilo denarja za oglaševanje, zato smo se morali znajti. Najmočnejša valuta, ki smo jo imeli, je bila prepoznavnost in na tem smo gradili ter raje šli v več premier, v vse kraje. Ekipa je šla na devet premier v skoraj devetih dneh, kar je bilo naporno, je pa to za sabo potegnilo dovolj publicitete, poleg tega so dobre reakcije na premieri povzročile reklamo od ust do ust, tako da so se pričakovanja samo še večala,« je zelo natančno dodelan pristop do plasiranja filma v kinematografe opisal Andrej Novak iz distribucijske hiše Karantanija Cinemas, kjer so se za distribucijo filma Pr' Hostar morali potegovati, saj je bilo zanj zainteresiranih več distributerjev.
»Vsak distributer je imel v glavi svoje številke, a smo predvidevali, da ima film ogromen potencial, zato smo tudi na takšen način pristopili k celotni zadevi,« je pojasnil Novak. Karantanija Cinemas že več let veliko energije posveča mladim slovenskim avtorjem in tistim, ki nimajo dostopa do financiranja različnih državnih agencij, imajo pa veliko ljubezni do filma. »Hočemo, da čim več ljudi ustvarja, radi bi jim omogočili, da realizirajo maksimum svojega potenciala.« Hrvaćanin z ekipo je potencial imel, kot je dejal Novak, pa je vse kazalo na neko ogromno pronicljivost in odlične komentarje družbe. »Vidi se visoka stopnja smisla za humor, veliko inteligence v tem, kar delajo, in predvsem veliko predanosti. Vedeli smo, da bo film zanimiv, in relativno hitro dobili vpogled v scenarij; ko smo videli scenarij, pa smo vedeli, da bo film hit. Nekaterim je všeč balkanski tip humorja, nekaterim to, da se veliko preklinja, drugim to, kako se delajo norca iz Slovencev, tretjim raba slovenskega jezika,« je našteval Novak.
Tistim, ki menijo, da je film neumen, pa Novak odgovarja: »Morda niso navajeni na takšno vrsto humorja in so spregledali ogromno subtilnih metafor, ki so mogoče vidne šele po večkratnem ogledu. Tudi sam sem se nekim detajlom smejal šele, ko sem videl film šestič, sedmič, je pa možno, da nekomu ni všeč takšne vrste humor.« A koga bi v primeru Hostarjev to lahko skrbelo? Ekipe, ki jih je posnela, zagotovo ne.
