»Zdaj je pa resnično napočil čas, da se Slovenci zbudimo in poskrbimo najprej zase, in da jih skupaj z izdajalsko vlado odnesemo kjer jim je mesto!« »Nič orožje nabavit pa jih začet strelat ko zajce!!!« Zapisi, kakršnih je bila Slovenija vajena lansko jesen, so se na spletna omrežja vrnili nedavno, ko je na sprehod po sončnem Mariboru odšla skupina prosilcev za azil iz Eritreje, njihova slika pa je bila objavljena na spletu. »Učitno bo treba naredit red sam!!« je zapisal nekdo in zraven objavil risbici dveh revolverjev.

Nestrpni komentarji pod slikami so bili ob tem namenjeni tudi slovenskim humanitarcem, ki skrbijo za njihovo integracijo. »Če bi sprehajala ženske in otroke bi bil tiho, ti pa sprehajaš dezerterje in posiljevalce, šmrkla zablojena,« je spremljevalki beguncev zabrusil eden od komentatorjev. »Nena si želi, da me srečaš!«

Dekleta, ki delajo z Eritrejci v Mariboru, so bila zaradi spletnega napada vznemirjena in so poklicala policijo. Skrbelo jih je za Eritrejce in zase. Grožnje s poškodovanjem ali smrtjo, tudi če niso uresničene, se po kazenskem zakoniku kaznujejo z denarno kaznijo ali šestimi meseci zapora. Če žrtev takšno grožnjo naznani (naznaniti pa jo mora sama), država začne kazenski pregon. Predstavnik policije Drago Menegalija je zagotovil, da vsako naznanilo obravnavajo z vso resnostjo. Poudaril je še, da je pri obravnavi bistven občutek ogroženosti potencialne žrtve. Če je torej nekdo na facebooku sporočil, da ima v mislih »streljanje zajcev«, in se potencialna žrtev tega boji, bi grožnja lahko bila kazniva.

»Fantje so se napili in bi nas postrelili«

»Že lani ob začetku begunske krize smo v nočnem dežurstvu prejeli dva klica,« je pripovedovala direktorica večje humanitarne organizacije, ki se je močno angažirala pri pomoči beguncem. »Slišati je bilo, kot da so se fantje napili in nas poklicali. Rekli so, da bodo prišli in nas vse postrelili.« Tudi direktorica je poklicala policijo, a ne ve, kaj se je s primerom dogajalo kasneje. »Raznih klicev in pisem smo že vajeni. Večinoma nas obtožujejo, da s podpiranjem beguncev uničujemo Slovenijo,« je dejala.

Druga humanitarna delavka, ki so ji grozili, da jo bodo pribili na križ, je povedala, da je groženj v zadnjih mesecih vse več. »Samo vprašanje časa je, kdaj se bo sovraštvo z interneta preselilo na ulico. Govorila sem tudi s kriminalistom, ki mi je ponudil pomoč. Zadeva postaja resna, že kar malo alarmantna.«

V pogovorih z nevladniki smo poslušali zgodbe o grožnjah po telefonu (»izdajalci naroda, boste že videli«) in o otroškem sedežu na kolesu, ki so ga neznanci premazali z iztrebki. »Najtežji je občutek, da nestrpneži vedo, kdo si in kje delaš, da te pravzaprav opazujejo,« nam je povedala vodja ene od nevladnih organizacij. »V pisarni sem obkrožena z ljudmi, a ko stopim na ulico, sem sama.« Priznala je, da pomisli na to, da bi jo lahko kdo zaradi njenega človekoljubnega angažiranja napadel. »Ta občutek traja že nekaj let. Dobila sem anonimno razglednico, na kateri je pisalo: ‘Tako lepa punca, pa take napake dela.’ Kot bi nekdo hotel reči: Opazujem te!«