Nesmisel finančnega ministrstva: proti kajenju, vendar za prodajo cigaret

Finančno ministrstvo skrbijo prihodki

Le kaj naj bi bilo pri omenjenem skladu spornega za finančno ministrstvo? Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) naj bi v Sloveniji zaradi kajenja vsako leto umrlo 3600 ljudi ali kar deset na dan, ob tem pa deleža kadilcev ni uspela bistveno znižati niti zadnja zaostritev protikadilske zakonodaje iz leta 2007.

Na ministrstvu za finance pojasnjujejo, da podpirajo vložene napore za okrepitev preventivnih aktivnosti, zlasti med mladimi, vendar so prepričani, da morajo biti ekonomski ukrepi premišljeni in uravnoteženi. Dodatna sredstva za ta namen je po mnenju ministrstva treba iskati v okviru integralnega proračuna, in ne z namenskimi sredstvi.

Čeprav je nasprotovanje ministrstva za finance na prvi pogled skregano z logiko še zlasti zato, ker izkušnje drugih držav, denimo Avstralije in ZDA, kažejo, da prav dvig cen cigaret najbolj občutno znižuje njihovo porabo, pa se prav v tem skriva tudi odgovor – finančno ministrstvo skrbi upad proračunskih prihodkov. Njegova ocena je upravičena, saj so prilivi iz trošarin na tobačne izdelke po letu 2012, ko so znašali skoraj 450 milijonov evrov na leto, z nadaljnjimi dvigi cen začeli upadati.

Tobačne trošarine polnijo reveži in tujci

Zniževanje prodaje in glede na ohranitev števila kadilcev očitno povečanje obsega črnega trga ne presenečata, saj je med kadilci največ tistih z nizkimi dohodki. Glede na ankete NIJZ je med najbolj izobraženimi prebivalci Slovenije, starimi od 25 do 39 let, le 15 odstotkov kadilcev, med najmanj izobraženimi pa skoraj polovica oziroma 48 odstotkov. Večje deleže kadilcev beležijo tudi med brezposelnimi in samskimi.

Ker bi se cigarete zaradi dodatnega učinka DDV in drugih proporcionalnih davkov po oceni stroke zvišale za kar od 0,70 do 0,80 evra, bi dosegle raven cen v sosednji Avstriji in Italiji. S tem pa bi se ustavila tudi prodaja cigaret tujcem, ki po podatkih Tobačne predstavlja skoraj tretjino celotne prodaje v Sloveniji in prinaša v državni proračun okoli 110 milijonov evrov na leto.

»Skupna malha«

»Glavni namen zakona bi moral biti zaščita zdravja državljanov, šele zatem pa prihodki v državni proračun,« opozarja Branko Zorman, poslanec SMC in eden glavnih podpornikov novega protikadilskega zakona. To sicer še kako drži, prav tako pa drži tudi, da so cene cigaret v Sloveniji glede na kupno moč že zdaj precej višje kot denimo v Avstriji in Italiji in da bi poseben sklad, ki ga predlaga zdravstveno ministrstvo, že zdavnaj lahko ustanovili s sedanjimi prilivi od tobačnih trošarin.

Podatki finančnega ministrstva namreč kažejo, da so se prihodki iz trošarin z nenehnimi podražitvami od leta 2000 skoraj početverili – s 115 na okoli 420 milijonov evrov, kar je skoraj toliko, kot je proračun v zadnjih nekaj letih prejemal od davka na dobiček podjetij, in štirikrat več, kot naj bi prinesel tobačni cent. Toda ne le da vlada in poslanci iz teh precejšnjih sredstev niso ustanovili nikakršnega sklada, še več, tobačne trošarine niso namenjene ne za bolezni, povezane s kajenjem, ne za promocijo zdravega življenjskega sloga ali za pomoč pri odvajanju od kajenja.

Na finančnem ministrstvu pravijo, da je ena izmed temeljnih proračunskih načel načelo integralnosti, kar pomeni, da se v »skupno malho« stekajo sredstva iz različnih virov, zbran denar, torej tudi iz trošarin na tobačne izdelke, pa se nato »na podlagi sprejetih politik in prioritet« namenja financiranju vseh javnih storitev. Da med te ne sodi preprečevanje in zdravljenje posledic kajenja, lahko sklepamo po tem, da nam na ministrstvu niso znali povedati ne koliko od teh več kot 400 milijonov evrov na leto je temu namenjeno, še celo tega ne, koliko gre od tobačnih trošarin za zdravstvo nasploh.

Statistika brez podatkov

Edini vir, ki je izključno namenjen zdravstvu, so po pojasnilih finančnega ministrstva socialni prispevki za zdravstveno blagajno. Lani je ZZZS na tak način zbral 2,434 milijarde evrov, pri čemer pa ni znano, koliko je bilo namenjeno za preprečevanje in zdravljenje bolezni, povezanih s kajenjem. Taka statistika bi bila po pojasnilih zavoda »zelo draga«, ob tem pa naj bi zdravnikom naprtila »ogromno administriranja«.

Ob odsotnosti teh podatkov je seveda precej vprašljiva tudi statistika, ki jo vodijo na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje, kjer ocenjujejo, da naj bi stroški zdravljenja posledic kajenja, zmanjšane produktivnosti in prezgodnje umrljivosti znašali kar pet odstotkov BDP ali skoraj dve milijardi evrov. Žal odgovora na vprašanje, kako so do teh podatkov prišli in kaj sploh je kriterij za ugotavljanje s kajenjem povezanih bolezni, nismo dobili.