Friškovec je mirna ulica med Njegoševo in Maistrovo cesto, ki to ime uradno nosi od leta 1923. A poimenovanje Friškovec je bilo prvič omenjeno že v 16. stoletju v spisih ljubljanskega mestnega sveta. Ulica, ki je med dnevom le prehodno parkirišče obiskovalcev bližnjih medicinskih ustanov, ima zelo srhljivo zgodovino. Tisti, ki jo poznajo, se med vožnjo na ljubljanskih mestnih avtobusih zagotovo vsakokrat zdrznejo, ko glas na avtobusu napove postajališče z imenom Friškovec. To območje je bilo nekoč namreč ljubljansko morišče, ki je stalo zunaj nekdanjega mestnega obzidja.
Od mestne hiše do vislic na Friškovcu
»Je procesija krenila prav izpred mestne hiše in so tega obsojenca prigonili do Friškovca, rabelj ga je vmes že mučil in ne samo, da so ga javno usmrtili, tudi potem je bilo truplo na ogled. Skratka, za zgled,« je zapisano v starih kronikah. Srhljiva zgodovina območja ob nekoč Martinovi, kasneje Jegličevi cesti, danes pa Njegoševi cesti, pa je bila skozi stoletja pozabljena.
Ko so leta 1882 obnavljali cesto in gradili kanalizacijo, so naleteli na kosti. Šele zgodovinarji so dognali, da so to posmrtni ostanki ljudi, ki so jih na tem mestu usmrtili, njihova trupla pa pustili kar tam. Na to, da je bilo tam morišče, sicer nakazuje nemško poimenovanje tega predela Richtstätte. Slovensko poimenovanje pa naj bi – tako vsaj navaja jezikoslovec Marko Pohlin – izhajalo iz latinske besede frustrare, ki pomeni bičati, korobačiti, tudi razkosati. Vse to pa so bile tipične kazni vsakega mestnega morišča. Iz tega naj bi nastalo poimenovanje Friškovec kot kraj, kjer so zločince bičali in razkosavali. Zadnje poročilo o usmrtitvi na Friškovcu je iz leta 1707. 5. februarja tega leta so tam obglavili žensko. Kakšen zločin je zagrešila obglavljena, ni znano.
Popotresna maša ob kapelici
Nekateri zgodovinski viri navajajo tudi, da so na Friškovcu v začetku 17. stoletja zažgali del protestantskih knjig, katerih večji del so po ukazu škofa Tomaža Hrena sežgali pred mestno hišo. Prav na kraju, kjer je sedaj ulica, je v 19. stoletju stala kapela, ki so jo imenovali Pri Friškovcu. Na velikonočno nedeljo leta 1895, torej na dan, ko je Ljubljano prizadel veliki potres, je bila tam popoldan popotresna procesija, ki se je je udeležilo veliko ljudi. Poročilo iz časopisa Slovenec navaja, da so kapelo kasneje prestavili, saj so zemljo na tistem območju razparcelirali in zgradili sedanje hiše. Zanimivo je, da je vsaj glede na podatke popisa prebivalstva iz leta 1931 na tem območju živelo veliko železničarskih delavcev zaradi bližine železniške postaje.
V času druge svetovne vojne je bila na ulici italijanska stražarnica v okviru notranjega obrambnega pasu, ki so ga postavili Italijani. Sto deset metrov dolga ulica je tipična ulica širšega središča, se pravi okolja, ki je bilo nekoč rezervirano za meščanske hiše, obdane s vrtovi. Tudi sedaj je natančno taka, le da nimajo več vse vile bleščečih fasad, a so z vrtovi prave male oaze sredi mesta.
Friškovec
Dnevnik
PODATKI
Železniška postaja Ljubljana
Ministrstvo
za kulturo
