Težava je v tem, da so mnoge njegove informacije skrajno vprašljive. Kako lahko na primer Leljak ve, česar ne vedo ne forenziki ne vlada, namreč kakšne narodnosti so žrtve v Hudi Jami. Uradno je znano le, da gre za odrasle osebe, večinoma moškega spola. Na podlagi pričevanj je mogoče zgolj domnevati, da so med njimi tudi Hrvati in Nemci, ki so se maja 1946 umikali proti Avstriji. Koliko jih je bilo natanko, vedo tisti, ki so pri pobojih sodelovali ali pa razpolagajo z ustreznimi dokumenti. Ki jih uradno ni.
Še bolj nenavadni so Leljakovi nedavni očitki zgodovinarju Dežmanu, češ da je ob izkopavanju stotin žrtev v Škofji Loki odnesel kilogram zlatega nakita, se nato izgovarjal, da ga je predal Muzeju novejše zgodovine, kjer pa o tem nič ne vedo. Dežman odgovarja, da v Škofji Loki niso izkopali ne stotin trupel ne kilograma zlata, pa tudi Leljak ga ni o tem nikoli nič vprašal. Drugi molčijo.
Bilo bi komično, če ne bi šlo za tako občutljive zadeve, in to v času, ko je država sklenila opraviti »Antigonino« dolžnost. Opisano dogajanje je po svoje simptomatično. Razkriva tisto plat »sprave«, zaradi katere je »duhovna renesansa slovenskega naroda«, o kateri sanja predsednik Pahor, naivna in nevarna utvara. Nevarna zato, ker se v imenu visokih idealov – narodne enotnosti in civiliziranega zaprtja tragičnega dela povojne zgodovine – spregleduje računica tistega dela desnice, ki mu je »sprava« le orodje za dosego drugih ciljev.
V emigrantski reviji Tabor se 12. točka »spravnega« programa glasi takole: »Razveljaviti vse vrste privilegijev, ki jih uživajo bivši partizani in njihovi svojci, ali slovenske domobrance in druge nacionalne borce ter njihove svojce izenačiti z njimi ter izplačati v aktualizirani višini zaostalo in tekočo pokojnino in druge odškodnine.« Omenjeni program je bil resda objavljen leta 1991 v Argentini, in ne pri nas. Vseeno ne gre dvomiti: del desnice ta program podpira, pol zahtev je navsezadnje že uresničenih. Društvo Huda Jama pa je na primer prejšnji teden zahtevalo odvzem »privilegiranega statusa« ZZB NOV.
Razumljivo je torej, da civiliziran državni pokop pobitih desnici ne zadošča, obsodbe zločinov v govorih najvišjih predstavnikov države tudi ne. Njen cilj so politični in ideološki premiki, smer določa Cerkev. Z zahtevo po razglasitvi dneva spomina, državni obsodbi zločincev, opravičilu in objavi političnega dokumenta, ki naj bi uradno revidiral polpreteklo zgodovino, je prišla na dan, še preden so bile žrtve na Dobravi pokopane. Simbolični pogreb je tako postal le nova spravna stopnička, žrtve pa so še naprej naše in vaše. S to razliko, da se zadnje čase zdi, da obstajajo le žrtve zločinskih komunistov, ne pa tudi zločinskih kvizlinških sil.
Najvišjim predstavnikom države, Pahorju, Cerarju, Brglezu, ki so družno podprli pietetni pokop žrtev pobojev, gredo zasluge, da so to storili. Zdaj morajo še brez izmikanja začrtati meje med pieteto in igrami desnice, katerih cilj je državna (!) revizija zgodovine s finančnimi posledicami, ki iz tega izvirajo.
