Lepo vreme je verjetno pripomoglo, da je bila volilna udeležba tokrat še večja, toda tudi praznih, neobkroženih glasovnic je bilo še več, kar 85 odstotkov. Zdaj je torej že več kot tri četrtine volilnega telesa volilo tako, da ni volilo. In kaj se je zgodilo? Se je vlada razpustila, so voditelji parlamentarnih strank odstopili? Ne, pač pa je vlada (z izjemo kulturnega in pravosodnega ministra, ki sta edina odstopila) sklenila, da so te volitve, ki niso nikogar izvolile, nič manj kot udarec demokratičnemu sistemu, svetemu in neoskrunljivemu temelju državne ureditve, pravzaprav tako hud udarec, da je morala vlada razglasiti izredno stanje. Oblasti so takoj zaprle nekaj sto ljudi in na ulice poslale vohune, da bi izvohali, kdo so »tisti-ki-so-volili-tako-da-niso-volili« in kdo jih vodi, saj imata vsaka zarota in vsak upor svoje voditelje, tu pa gre nedvomno za zaroto, če ne kar za upor.

Ko ne zasliševanje zaprtih ne vohunjenje nista dala nobenih rezultatov, je vlada sprejela in izvedla tale ukrep: vsa politična oblast in njena represivna aparata, policija in vojska, so zapustili glavno mesto države, vojska pa je mesto obdala z bodečo žico (predsednik republike je predlagal obzidje), razpostavila senzorje in s tanki blokirala vse izhode. Bodo že videli, kaj se to pravi, živeti brez demokratične oblasti! Še sami nas bodo prišli prosit, naj se vrnemo, ko bosta v mestu zavladala anarhija in kriminal. Ampak nista, kljub hujskaštvu vladnih medijev je življenje v mestu potekalo še bolj urejeno kot kadar koli prej, edino kriminalno dejanje pa so storili policijski agenti, ki so nastavili bombo v podzemno železnico.

Dobro, tako je v romanu, ampak kaj je pravzaprav večja fikcija – to, da ljudje ne bi šli na volitve oziroma da bi volili tako, da ne bi nikogar izvolili, ali to, da bi oblast samo to potrebovala, da bi postala totalitarna? Za filozofa Alaina Badiouja splošen bojkot volitev sploh ni nobena fikcija, ampak politični projekt: »Nehajmo hoditi na volitve!« Ker so prav volitve fikcija oziroma fiktivna podoba izbire. Volitve so vključene v določeno obliko države, ki jo Badiou imenuje kapitaloparlamentarizem. In takoj ko vsi sprejmemo kapitalistično ureditev, tržno ekonomijo in predstavniško demokracijo kot danosti, ki so enako ali celo bolj objektivne kot gravitacija, čemu sploh še vzdrževati iluzijo nasprotujočih si strank?

V ZDA je Donald Trump tako republikance kot demokrate razburil s trditvijo, da so volitve lahko potvorjene oziroma da njihov izid ni nekaj, kar bi lahko avtomatično sprejeli za veljavno. In potem je še tvitnil, da kaj pa se republikanci sprenevedajo, kot da ne vedo, kako je bil leta 2000 izvoljen Bush. In ne le republikanci, tudi demokrati se nimajo zaradi česa razburjati – mar se niso svojega lastnega predsedniškega kandidata Sandersa znebili z goljufijo? Na to so spomnili komentatorji pri Counterpunchu in nekateri so šli še dlje: »Dragi liberalci, ne takoj ponoreti, ampak Trump ima glede volitev prav!« Vendar iz povsem drugega razloga, kot je njegov zasebni – prav ima, ker imajo ZDA »najmanj transparenten in najbolj nezanesljiv volilni sistem v razvitem svetu«.

Glavni vir nezanesljivosti so elektronski volilni stroji. Organizacija Brennan Center For Justice pri newyorški pravni fakulteti je objavila raziskavo z naslovom America’s Voting Machines at Risk, ki je pokazala, da volilne naprave omogočajo »katastrofalne napake«: volilec z dotikom ekrana izbere enega kandidata, stroj pa to zazna, kot da je izbral drugega. V večini ameriških držav uporabljajo napravo sequoia AVC, ki je eden najstarejših elektronskih volilnih strojev, a tudi eden najranljivejših, kot je dokazal Andrew Appel, profesor na univerzi v Princetonu, ki je naročil svojemu študentu, naj poskuša vdreti v napravo in v njej spremeniti program: fantu se je to posrečilo v nekaj sekundah.

Profesorjem računalništva in kibernetike se to zdi katastrofalno, toda ali je lahko kaj bolj katastrofalnega od volitev, ki izbirajo med slabim in še slabšim?