V Rožnem, naselju tik za Brestanico, kjer se pot odcepi od glavne ceste ob Savi in se povzpne med hišami skozi gozd, se po nekaj sto metrih odpre pogled na jaso. Tam poleg dveh zidanih hiš in kozolca stoji majhna, rumena lesena hiška. Pravzaprav hiško, kot mu pravita njegova 25-letna stanovalca Robi Špiler in Tjaša Štruc. Že od otroštva vajena življenja z naravo jima bivanje v komaj 17 kvadratnih metrov velikem hišku, ob zelenjavnem vrtu, z nekaj grmovnicami in sadnim drevjem, trenutno predstavlja vse, kar si želita in potrebujeta.
Prva ideja – hiška na drevesu
»Ko sem po končanem študiju prišel domov, sem pogrešal neki svoj prostor, samostojnost, hkrati pa sem imel rad podeželje, naravo,« se spominja Robi, diplomirani inženir gradbeništva. S Tjašo, zdaj magistrico biologije in ekologije, ki je mladost preživela v Laškem, še nista bila prav dolgo par, ko ji je predstavil idejo o majhni hiški v naravi. Takoj ji je bila všeč. »Vsak otrok sanja o hiški na drevesu, in to je bila tudi moja prvotna ideja. A skozi ves proces je v stilu 'tiny houses' iz Amerike, malo prilagojenem za Slovenijo, nastal mobilni hiško,« pravi Robi.
Hiška, v katerem zdaj živita dve leti in pol, sta postavila s pomočjo prijateljev. Konstrukcija je iz smrekovega lesa in lesenih (OSB) plošč, za izolacijo so uporabili kameno volno in lesena vlakna, na enem delu tudi slamo, fasada iz pohorskega macesna pa je premazana z naravnim lanenim oljem in pigmenti. Načrtovanje, poizvedovanje, dobava materialov, sestavljanje, skratka vse, kar se je dalo, sta naredila sama. Morda ravno zato hiško deluje tako domače, prijetno. Predali v kuhinji so iz panjskih končnic, namesto vratc so na omaricah kavne vreče, na stenskih poličkah so shranjene začimbe, posušena zelišča, čaji. Za pisano zaveso je pod lestvijo, ki vodi do postelje pod streho, omara za oblačila, tik za vhodnimi vrati pa je ravno dovolj prostora za dnevni oziroma delovni kotiček.
Iz hiše nazaj v zemljo, rastline in spet v telo
Namesto tekoče vode imata v kuhinjskem kotičku petdesetlitrski sod, ki ga napolnita v bližnjem kozolcu. »Zavedanje, da gre vse, kar gre iz hiše, v zemljo, nato v rastline in spet v tvoje telo, te dejansko prisili, da začneš drugače živeti in tudi paziš, kaj ješ,« pravi Tjaša. Posodo pomivata z naravnimi čistili, tuširata se z doma izdelanimi mili. Na leto porabita osem kubičnih metrov vode. Pa stranišče? Namesto vode za splakovanje uporabljata žagovino, ki vpije vlago in vonj, tako ni nobenih težav. Vse skupaj nato roma na poseben kompostni kup, kjer je proces kompostiranja tak kot pri rastlinski oziroma biološki čistilni napravi.
»Življenje se razvija, morda bova hiška kdaj prodala, morda preselila drugam, oddala v najem. Veliko namenov lahko ima,« razmišlja Robi. Po Tjašinih besedah je oblika materialne samostojnosti, ki sta si jo zagotovila s svojim načinom življenja in razmišljanja, dobra odskočna deska za mlade, za raziskovanje stvari, podjetništva, predvsem pa samega sebe. »Nama je zelo veliko pomenila bivanjska in finančna samostojnost. Seveda so še vedno stroški, saj nisva samoosrkbna, niti to ni bil najin namen. Poleg tega želiva imeti čas, da lahko uživava v tem, kar sva si ustvarila.«
Brez hladilnika, pečice…
Kot pravita, ljubita življenje in svobodo, rada potujeta, hiško pa jima zagotavlja vse obilje, ki ga ta trenutek potrebujeta in želita. Tudi elektriko imata, saj veliko delata prek interneta, tudi za kuhanje in ogrevanje jo uporabljata, nimata pa, denimo, hladilnika. »Preprosto zato, ker ga ne potrebujeva,« doda Tjaša. »Če pa že, hrano spraviva v klet pri kozolcu ali pa v zamrzovalno skrinjo pri sosedih, to je Robijevih starših, ki sicer živijo ločeno, a kot sosedje vsi skupaj funkcioniramo odlično.«
V okviru njunega zavoda Obilje pripravljata po knjižnicah in šolah predavanja Manj je več, pa tudi razne delavnice in projekte za mlade. »Mladim želiva biti prek svojih dejanj in odločitev zgled, da se da živeti in razmišljati tudi malo drugače. Nikogar nič ne siliva, pa tudi veva, da postavljanje hiškov za marsikoga ni rešitev.« Robi dodaja: »Res živiva v obilju, čeprav ga mnogi dajejo v narekovaj, saj ne razumejo njegovega dejanskega pomena. Mislim, da bo šla kasneje najina zgodba v smeri prave, večje hiše, toda ne vem ne kdaj ne kako. To bo proces, ki ga bo prineslo življenje. A tako, kot je zdaj, je odlično.«
