Geert je v hipu odmaknil svoje občutljivo arijsko uho stran od primitivnih nearijskih zvokov, a je vseeno razločno slišal, kako predsednik Srbske radikalne stranke verbalno občuje z njegovo holandsko mamo in sestro in, kar se je Geertu res zdelo neokusno, celo očetom. A po dobrih desetih minutah je tudi Voji zmanjkalo psovaške municije in Geert je lahko spregovoril.
»Potrebujem zagovornika pred nizozemskim sodiščem in ti se mi zdiš idealen človek za to nalogo,« mu je dejal, Vojislav Šešelj pa je, prepričan, da ga Nizozemec zafrkava, v odgovor še enkrat, tokrat v malenkost skrajšani različici, pomešal Geertovo najožje sorodstvo in svoje spolne organe. Nato pa je, iz gole radovednosti, vendarle vprašal, po šešljevsko, zakaj se mu, holandskemu »kuvcu«, tako zdi.
»Zato, ker imava veliko skupnega,« je odgovoril Wilders, čigar koristoljubje je bilo večje celo od njegove nečimrnosti in je zato zlahka preslišal zmerljivke Srba. »Oba sva domoljuba in oba neizmerno ljubiva svoj narod in svojo državo. In oba imava resne pomisleke glede nujnosti obstoja muslimanov na najinem kontinentu. Poleg tega imata najini stranki sorodna politična programa. Od nedavnega pa sva še kolega v prekršku. Tudi mene so namreč obtožili samo zato, ker sem jasno in glasno povedal, kar mislim.«
»Čakaj, čakaj,« ga je prekinil Voja, »ali si jasno in glasno povedal, kar misliš, ali to, kar so ljudje želeli slišati?« A Geert ni razumel vprašanja. On med tem, kar misli, in med tem, kar ljudje želijo slišati, ne razlikuje, saj pač od nekdaj misli le tisto, kar ljudje želijo slišati. Voja mu je zato moral pojasniti, da je danes v svetu cel kup lažnivih populistov, ki jim on vsem mamo in sestro in očeta, ker nimajo jajc, da bi se šli resnega, radikalnega fašizma. To so salonski fašisti, mu je pojasnil Voja in mu povedal zgodbo Aleksandru Vučiću in Tomi Nikoliću. Zato je imel Vojislav Šešelj tako rad Donalda Trumpa, ki se ni znal in tudi ni želel pretvarjati, da ni fašist.
»Si tudi ti tak, Geert? Si iskren fašist kot Trump ali si 'pedevski kuvac' kot Vučić?«
»Nisem peder,« je instinktivno zavpil Geert Wilders v slušalko in rekel, da se res veseli njunega sodelovanja. Povedal je, da se mu njegov primer, za takšnega pravnega genija, kot je Vojislav Šešelj, zdi mala malica. Če je Voji uspelo osvoboditi samega sebe, ki, kot oba vesta, ni le govoril, ampak je tudi risal zemljevide Velike Srbije, ustanavljal paravojske ter s svojimi govori motiviral vojake, da so ti bolje požigali, ropali in klali, potem bo zagotovo osvobodil tudi njega, Geerta Wildersa, katerega besede za zdaj niso še nikogar nagovorile h konkretnemu kaznivemu dejanju, kaj šele h genocidu.
»Tu se, dragi moj holandski peder, motiš,« mu je odvrnil Voja in presenečenemu Geertu pojasnil, da je njegov primer veliko težji. »Za tvojo oprostilno sodbo ne bo dovolj sodniku jebati mater in sestro in očeta, Geert.« »Koga pa mu moramo še jebati?« je vprašal zmedeni Nizozemec, nakar je Voja zagrmel: »Ti si res glup!«
»Tega, kar bi lahko povzročile tvoje besede,« je nadaljeval vojvoda Šešelj, ko se je malce umiril, »se evropski strahopetci res bojijo. Na smrt jih je strah možnosti, da bi neki tvoj praznoglavi privrženec v predmestju Amsterdama pretepel črnca ali vrgel bombo v kakšno rotterdamsko mošejo. Bojijo se kršitev javnega reda in miru in zato ti sodijo. Pri meni je, vidiš, drugače. Vse, kar so pomagale povzročiti moje besede, vsi tisti sto tisoči mrtvih in milijoni preganjanih, vsa tista koncentracijska taborišča, vsa posiljevanja, mučenja, klanja, vsi tisti dokazani in nedokazani genocidi, vse to je za evropske strahopetce davna balkanska preteklost. Zato so mene spustili na prostost, tebi pa bodo do konca zagrenili življenje.«
»Ampak tu ni nobene logike,« se je razjezil Geert. »Jaz sem v primerjavi s tabo tabornik v primerjavi z marincem.«
»Ti si v primerjavi z mano homoseksualni gojitelj tulipanov, ampak ravno to je tvoj problem. Ker si ti, žali bog, Nizozemec, jaz sem pa, hvala bogu, Srb. Ker bodo tebi sodili v Amsterdamu, meni pa so v Haagu. Ker si ti ena, jaz pa neka čisto druga Evropa. Ker v tvoji Evropi ni ne mene, ne Velike Srbije, ne Srebrenice, ne moje haaške oprostilne sodbe. Zato se v tvoji Evropi še vedno ne sme grdo govoriti o muslimanih. Zato je tvoja Evropa še vedno lepa in čista in v njej ni fašizma.«
»Kaj potem predlagaš?« je zdaj že resno zaskrbljen vprašal Geert.
»Za začetek nariši zemljevid Velike Nizozemske z mejo pri Antwerpnu,« mu je odvrnil Voja. »Potem se bova naprej pogovarjala.«
