Konkordat

Belgrajski listi poročajo, da je ožji odbor za izdelavo načrta konkordata dovršil svoje delo. V ožjem odboru je imel glavno besedo katolicizmu in katoliškemu slovenskemu in hrvatskemu narodu skrajno neprijazni Ljuba Jovanović. (…) Nihče ni mogel od takega odbora pričakovati za katoličane sprejemljivega konkordatnega načrta. Sestava ožjega odbora od fanatičnih velesrbskih ortodoksovcev in vladnih ter bivših duhovnikov je pokazala, da vlada nima dobre volje.

Belgrajski dnevnik »Politika«, v kateri redno priobčuje zunanje ministrstvo napade na katoliško cerkev in Vatikan, pravi: »Staroslovenski jezik v katoliški cerkvi, in pa pravo imenovanja škofov od strani države morajo ostati pogoji, brez katerih je konkordat z Vatikanom nemogoč.«

Kar se tiče jezika v katoliškem bogoslužju, je to vprašanje interna stvar katoliške cerkvene organizacije. Nočemo se spuščati v meritorno raziskavanje, kateri jezik bi bil v interesu poglobljenja katoliškega življenja prikladnejši, ali mrtva staroslovenščina ali pa mrtva latinščina, toda drugovernim Srbom in notranje odpadlim katoličanom kličemo: Roke proč od naših internih cerkvenih zadev. To je naše hišno vprašanje, v katero se Srbi in odpadniki nimajo vmešavati. (…)

Nič manj gorostasna je druga zahteva ožjega odbora: Škofe mora imenovati vlada! Kaj se to pravi v praksi? Katoliške škofe nam morajo imenovati ortodoksni Srbi! Sedanja vlada sestoji iz 18 ministrov in sicer iz 13 ortodoksnih Srbov, 3 quasi-katolikov in 2 muslimanov. Tega niti ne omenjamo, da je večje število ministrov organiziranih v prostozidarstvu, med njimi tudi dva quasi-katolika. Za nedogleden čas, dokler bo v notranji in zunanji politiki ostala velesrbska orientacija na krmilu, bo razmerje ostalo približno isto, v nobenem slučaju pa ni upati že z ozirom na številčno moč veroizpovedanj, da bi ortodoksni ministri bili kdaj v minoriteti. Tudi v katoliških državah, kjer je dajala sv. Stolica vladarjem (nikdar vladam!) večjo ingerenco na imenovanje škofov, ni bilo to koristno za cerkev. (…)

Ljube Jovanovićev konkordatni načrt dokazuje, da sedaj na krmilu stoječi ortodoksni Velesrbi nočejo sporazuma s katoliško cerkvijo, ampak da bi jo radi uklenili v svoje verige ter jo ponižali za svojo poslušno deklo. (…)

Slovenec, 3. novembra 1922

Slovansko bogoslužje

Te dni se je razvila debata o stališču, ki ga zavzema naša vlada glede konkordata. Vlada zahteva: 1. v vse naše cerkve naj se vpelje staroslovensko bogoslužje, 2. škofi v naši državi naj se imenujejo na predlog vlade. Proti temu se je postavil »Slovenec«, ki imenuje izdajalce one ljudi, ki bi o tem vprašanju ne stali popolnoma na rimskem stališču in poziva vse katolike, da se strnejo okoli svojih škofov v obrambo starih katoliških pravic.

Vsakemu Slovencu je znano, kako veliko delo sta izvršila sv. brata Ciril in Metod. Papež sam je potrdil slovansko bogoslužje in ko so nemški škofje preganjali, je pisal papež Hadrijan II. (leta 869) Slovanom: »Ako bi kdo izmed učiteljev, ki so k vam poslani, ali kateri iz njih učencev obračal svoja ušesa od resnice in se predrznil vam drugače govoriti ter bi zaničeval bukve kakega jezika, naj bo izobčen in izročen cerkveni sodbi, dokler se ne poboljša; zakaj to so volkovi in ne ovce, ki jih je treba spoznati po njih sadovih ... Izobčen naj bo, kdor peha slovenščino iz cerkve in zaničuje slovenske knjige.« (…)

Tako so pisali papeži-tujci o staroslovenščini. Papež – pravijo – je nezmotljiv – in vendar tisti, ki to pravijo – to so tudi naši klerikalci odklanjajo staroslovensko službo božjo v naši cerkvi in imajo rajše ljudstvu nerazumljivo latinščino. (…)

»Slovenčev« članek samo kaže, da je srce klerikalcev v Rimu ne pa v Jugosl. Namesto da bi se potegnili za pravico staroslovenščine v cerkvi, ki jo je že pred tisoč leti sam papež priznal, se postavljajo proti svoji državi, ki hoče da se tudi v cerkvi uveljavlja narodni jezik. Naši klerikalci so seveda na strani italijanskega šovinista, ki danes sedi na vatikanskem prestolu. (…)

»Slovenčev« članek je sramota za njo in za vse Jugoslovane.

Jutro, 5. novembra 1922

S pojmi staroslovenščina in slovenščina je v člankih, objavljenih v Slovencu in Jutru, označena stara cerkvena slovanščina.