Oliver Dragojević: Če bi pisal pesmi in stihe, jih ne bi pokazal nikomur

Ne razlikuje se od okolice. Ribiško domačinsko ležeren. Dopoldne na dan intervjuja je pripravil drva za zimo, kak dan prej pa je ob asistenci svojih sinov okoli Palagruže nalovil za celo ozimnico rib, kar ponosno dokaže s fotografijo. A čas domačijske idile se je zanj iztekel. Ko na kontinentu postane mrzlo in mračno, se živelj zateka k dalmatinskim napevom, ki so med Slovenci nemara najbolj priljubljen glasbeni žanr. Na čelu z Oliverjem, prvakom žanra. Čeravno ga bosta Ljubljana in Stožice dočakala šele junija, ima marsikdo vstopnico za koncert kupljeno že zdaj.

Dober pesnik. Dobil je nobela, ker govori o nepravici. Označil je generacijo. Veliko književnikov je boljših od njega, na primer Brel, vendar se mi zdi nagrada zaslužena.

Od Tina Ujeviča Zelenu granu s tugom žuta voča. To je sonet iz njegove zbirke, vendar pa gre samo za en izvzet del, ki ga je izbral Zdenko Runjić. Če pesem, besedilo nima zgodbe, se lahko »jebeš«. Ljudje si je ne zapomnijo.

Slovenski glasbeniki se zavedajo pomena besedil samo, če gre za angažirana besedila. Če gre za politiko, socialo. No, tudi na hrvaški sceni je veliko glasbe, ki je opremljena s cenenimi besedili.

Zima. Ni prevroče, ni ljudi, ni veliko plovil in morje ni pretoplo. Oblečeš se, zavlečeš v kabino čolna in greš, kamor hočeš. Ne morem brez morja. Ko sem na morju, sem popolnoma miren.

Ne vsakršnega. Živel sem v Mehiki, bil sem na Švedskem, v Nemčiji, pa še kje, vendar pa so tista morja drugačna. Navajen sem tega morja. Ko sem na barki, nimam več skrbi.

Po moje ni dalmatinska, je pa mediteranska. Melodija, sploh pa aranžmaji, koketira z Italijo, z belkantom in mora biti harmonsko enostavna.

Ne, nobena ni moja oziroma skomponiral sem vsega štiri pesmi. Trideset let sem pel pesmi Zdenka Runjića, danes pa Gibonija, Harija Rončevića, Jureta Stanića. Če bi pisal pesmi in stihe, jih ne bi pokazal nikomur. Ne morem pisati o lažeh, če pišeš o resnici, pa se slečeš do golega. In takrat si gol za vsakogar, jaz pa nočem biti za vsakogar.

Ko sem sam, si na klavirju ustvarjam atmosfere, ki so mi blizu, vendar ostane pri tem. Tega nikdar ne posnamem. Ne čutim potrebe po tem. Prej bom posnel koncert, torej nekaj celovitega, kot pa lastno pesem s kratko formo.

San Remo. S tem je odrastel. Bil je Dalmatinec in je imel smisel za ta melos. In bil je matematik. Ukvarjal se je tudi z astronomijo, poleg tega je bil še direktor v Jugoplastiki in direktor splitskega festivala, ki se ga je ne nazadnje domislil. Zelo delaven in podjeten človek je bil. Sam sem imel srečo, da sem bil njegov prijatelj in da sem lahko sam izbiral pesmi. Drugi so morali čakati na povabilo. Leta 1975 sem na festivalu pel celo dve pesmi. Romanco in Galeba, ki je zame odločilen, ker sem z njim spremenil slog.

Brez dvoma sem se iskal. V moji karieri so tudi napake. Bil sem mlad. Vse to pripisujem predvsem hitrosti.

Stevie Wonder in Ray Charles sta izvajalca, ki sem ju veliko poslušal. Wonder je čist z veliko okraskov in Wonderjeve pesmi so za učbenike. Skladal je drugače. Američani imajo poseben predmet, ki se mu reče Stevie Wonder. Charles je pisal manj, bil pa je izvrsten klaviaturist in dobro je pel.

Ne vem, kdo tam ni bil. Charles je bil resda odvisen od heroina. S kom se je družil Wonder, ne vem, vendar je v tistem okolju zelo težko brez drog vzdržati tempo.

Mislim, da že prej. Travica je bila vedno prisotna.

Redko. Živel sem v Mehiki in vem, za kaj gre. Igral sem v Acapulcu. No, če se vrnem h glasbi: o sebi menim, da sem bližje Italiji kot pa Ameriki.

Ta pesem bi lahko bila mednarodni hit in je neke vrste ameriški blues.

Da, ta pesem je dobila status narodne pesmi, podobno kot se zdi za nekatere starogradske. A kot avtorji se pojavljajo različni ljudje. Po eni verziji naj bi jo napisal nekdo iz Milne, po drugi ljudje iz Splita, po tretji ljudje iz Zagreba in pa človek iz Vele Luke. Nemara zato ta pesem tudi ni prijavljena v avtorski agenciji, gospod iz Vele Luke pa je jezen na vsakogar, ki jo izvede. Z nobeno izvedbo ni zadovoljen.

Da, izvajam. In gospod iz Vele Luke za vsako izvedbo vloži tožbo. Ko se srečava doma, se tikava, ko me toži, pa napiše gospod Dragojević.

Da, toži organizatorje koncertov. Humorno.

Jaz sem zanj neke vrste rana. Omeni me v intervjuju, potem pa se srečava in mi reče, da me omenja zato, da lahko prek mene ljudem posreduje svoja sporočila.

Seveda, saj je njegov avtor Boris Novković, torej človek iz Sarajeva. Gre za dva različna pristopa. On vsakič poje, kot da poje himno, vsakič je slavnostno, jaz pa pojem, da bi ljudi pomiril.

On je glasnejši in bolj agresiven.

Zagotovo.

Tih sem. Danes bi se lahko reklo, da sem neka osma kopija Michaela Bublea. Tiho, a dopadljivo.

Končal sem glasbeno šolo za klarinet. Imam normalno dihanje. Grlo se mi ne izrablja. Lahko pojem sto let, razen kadar gre za tehnične težave in moram kričati.

Do tega sem prišel prek izbora pesmi. Skalinada, Oprosti mi, pape in druge so pesmi, ki bolj kot petje zahtevajo izgovor. Izgovarjanje besed v določeni intonaciji. In zame je vsaka beseda pomembna. Da ljudje vedo, o čem pojem.

Da, vendar ima on manj čisto intonacijo.

O, to pa ne! On ne zmore boljše. Ima pa zato perfektno dikcijo. Vse, kar zapoje, razumeš.

Nerad izvajam komade, ki so preveč narodnjaški, kot so Lijepa bez duše, Anđele, Žuto lišče. Tega nimam preveč rad. Raje imam, da je zraven kanček jazza.

... lahko povem, zakaj.

Lahko, pa bom potem jaz.

Lahko, da gre tudi za to, vendar pa mislim, da gre vendarle predvsem za morje. Ta glasba ljudi spominja na morje, na morju pa je ljudem najboljše. Tam so najbolj sproščeni.

Da, veliko pevcev je iz Šibenika. Mišo, Arsen Dedić, Ivo Patiera, Vice Vukov, Škender. Ne, nič konkretnega ni, kar bi to razložilo. Spet se lahko domislim zgolj vpliva morja. Konec koncev sta samo s Korčule Jasna Zlokić in Meri Cetinić. Bistveni so bili avtorji, ki so nas zalagali s pesmimi.

Nazadnje sem dojel, da je zame Diana Krall najboljša pevka. In dobil sem novo klaviaturo, ki ima takšno paleto zvokov, da komaj čakam na prvi naslednji koncert, da jo preizkusim. Norišnica.

Stalno. Moraš. Ali si noter ali pa nisi.

Pri osemnajstih. Takrat so bili v Jugoslaviji kvečjemu štirje takšni instrumenti. No, jaz sem jih igral v Nemčiji, kjer sem igral nekaj let.

Nekdo mi je moral pokazati, kako to gre. Tako preskočiš nekaj korakov. Igral sem v bendu, v katerem so bile tri Angležinje, Poljak, Nemec, Turek, šef benda in jaz. Imeli smo knjigo s 1500 stranmi not šlagerjev. Šef benda je samo rekel: »Stran 800!« in obrnili smo stran na določen komad ter ga odigrali. Tam sem se naučil vsega. Jezika, glasbe, življenja. Živeli smo rokersko. Nastop vsako noč. Nekaj let zaporedoma. Takrat sem bil lažji za dvajset kilogramov.

Za novo leto pri šestnajstih, 5000 din. Igral sem klarinet. Mojih ni bilo doma, ker so bili na nekem praznovanju. Iz Klisa do Splita sem prepešačil domov pet kilometrov in z denarjem v roki zaspal na stopnicah pred vhodom v naš dom.

Prvi samostojni koncert v Lisinskem sem imel leta 1978. Tedaj sem bil – recimo temu – že znan. Bobne na tistem koncertu je igral Ratko Divjak, spremljevalne vokale pa so pele Strune.

Ker so lahko odpele prima vista. Imele so izredno šolo.

Dan ljubezni je ultimativen komad.

Kot še kaj, kar je odpela Ditka Haberl.

Strašna pevka. Dolgo časa sem imel doma shranjeno običajno kaseto, na kateri je bil posnetek najinega dueta iz Borova, potem pa je moja žena nekega dne čez ta posnetek posnela Al Bana in njegovo Romino. Malo je manjkalo, da je nisem ubil.

You've Got a Friend od Carole King. Leta in leta sem hranil ta posnetek.

Zgodil se je neki revolt in pojavile so se strašno dobre pesmi. Cetinski, Belan, jaz in mnogi drugi, vse to je silovito izbruhnilo.

Niso bili vsi na bojišču. Nekateri so ostali doma. Nekateri tudi zato, ker so se pač bali. Ni vsak za bojišče, a časi so bili frustrirani in pisalo se je. Delalo se je. Takrat so bili nastopi malodane vsak dan.

Uh, težko rečem. Posebej rad imam Primorce in Faraoni so bili petnajst let moja spremljevalna ekipa. V Slovenijo sem sicer prišel šele v osemdesetih. Šele po komadu Nadalina, zaradi harmonike.

Da, bil je, vendar sva imela s Kemalom Montenom v športni dvorani v Mariboru v tistih časih vseeno vsega pet ljudi na koncertu. Mišo Kovač, Ljubka Dimitrovska, Ivica Šerfezi so lahko delali po Sloveniji, jaz ne.

Ne vem. Morda smo preleni. Harmonike so težke, kitare so lažje.

Sem. Poskusil sem s priredbami evergreenov v angleščini, vendar pa se bistveno boljše počutim, če pojem v svojem jeziku. Angleščina mi zveni rahlo žajfasto. Tudi če prevedem kako angleško besedilo v hrvaščino, je to obup. In enako se mi zgodi, če hrvaško pesem prevedem v angleščino. Spet ni v redu.

Bosna je orient, Srbija takisto, pri nas se čuti vpliv Italije. Kaj smo mi v resnici?

... da, specialist za zbiranje tega gradiva je bil Gibonijev oče, vendar pa tega ne moreš primerjati s flamenkom v Španiji, fadom na Portugalskem, sirtakijem v Grčiji. Edini ritmičarji z našega območja oziroma z območja nekdanje Jugoslavije so Makedonci.

Res je. Oni so prenašali stvari s seboj in se selili, medtem ko smo mi ostajali na mestu.

Je pomembno, a pomembnejše je, da je imel Split festival. Festival, na katerem so nastopali tudi tujci. Shadowsi na primer, pa Osibisa. Resni tuji izvajalci. Ko sem odpel Copacabano v hrvaščini, je imela pesem tudi alternativno izvedbo v angleščini.

Je. To je nogometna pesem. Vse življenje sem hajdukovec.

Vendar pa on malodane vse življenje živi v Zagrebu in to doživlja nekolikanj drugače.

Bom jaz povedal, ker sem se z Ivićem dobro poznal. On je v tistih časih od nogometašev zahteval, da nogomet igrajo košarkarsko. Logiko košarke je prenašal v nogomet. To je pomenilo, da se je celotna ekipa iz napada preselila v obrambo in obratno, iz obrambe v napad. Podobno kot v košarki. To je igralcem vcepljal v glavo ves čas in takrat smo bili neprekosljivi.

Messi je sofisticiran, Ronaldo pa je močnejši športnik. V Messiju kot da je nekaj jazza, medtem ko je Ronaldo hard rock. A oba sta norišnica. Hitrejša od vseh. Pomembno je, da se rušijo zakonitosti. Galeb i ja je na prvo žogo pesem o ptici, vendar pa je to še bolj pesem o življenju. On s svojimi gibi kaže, kako se da živeti.

On je v bistvu nikakršna ptica. Mrhovinar. Vendar pa je nosilec duha. Vidimo ga vsak dan in je simbol. To je podobno, kot če imaš v družini kriminalca. Res je kriminalec, vendar pa je na neki način tudi vzor, ker je ego, osebnost. Najmočnejši. Nekdo, ki mu slediš. Tako to gre.

Med koncertom nikdar, pred in po koncertu pa. Včasih ti preseda menjavati hotele, prevozna sredstva, letala, avte, avtobuse, podmornice. Več kot petdeset let igram in pojem, vendar se mi zdi, da mi je še vedno super, ko se dotaknem tistega jebenega klavirja.

Redko, pa vendar tudi kdaj.

Poznal sem veliko ljudi iz tistih krajev, vendar pa se mi, ko se je začela ta usrana vojna, nihče od njih ni javil. Zato. Sam nimam rad agresije in hrupa. Močni ljudje se igrajo z malimi. In sam sem pazljiv. Ne oglašam se preveč. Španski prijatelj, ki je zame igral ustno harmoniko, mi je nekoč povedal, da je Einstein menda enkrat rekel Charliju Chaplinu: »Ne razumem tega, da te imajo ljudje tako radi, v filmih pa nikdar ne spregovoriš,« Chaplin pa mu je odvrnil: »Jaz pa ne razumem, zakaj imajo tebe vsi radi, čeprav nihče ne razume, kaj govoriš.« Ista stvar. Kar pomeni, da je ne govoriti velika prednost.

Vendar pa sem jaz to videl! Spomnim se, bilo je na TV. Takrat smo v Splitu lahko gledali italijanske kanale. Ko sem to videl, smo šli vsi domov, ker smo mislili, da bo vojna. Videl sem Hruščova v OZN, ne verjamem pa, da so bili Američani na Luni.